VSL sklep II Cp 2050/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Višina nepremoženjske škode mora izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi, sicer v nasprotnem primeru ni pogojev za izdajo zamudne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 5,250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1999 dalje do plačila.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi oziroma so v tožbi navedena dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz listin izhaja, da tožnik ni bil na pregledu od 15.10.1996 do 22.9.1998, tako da zatrjevane 2-letne bolečine niso potrjene z listinskimi, niti z drugimi dokazi. Sodišče je zaradi tega kršilo določbe 3. točke 1. odst. čl. 318 ZPP in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po čl. 339/2 tč. 7 ZPP. Napačno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, saj je prisodilo tožniku odškodnino, ne da bi se spuščalo v primernost vtoževanih zneskov. Tožena stranka ne oporeka temelju tožbenega zahtevka, ne more pa sprejeti pretiranega zahtevka tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa ZPP v čl. 318. Eden izmed pogojev za izdajo take sodbe je tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. V konkretnem primeru tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah), pri čemer tožnik v tožbi ne navaja, v kakšnem obsegu in koliko časa je trpel telesne bolečine in kakšne intenzitete so bile. Okoliščin v zvezi s trajanjem duševnih bolečin in strahu, ki so pomembne pri določanju višine odškodnine za ti dve vrsti škode, pa v tožbi sploh ne navaja.

Iz tožbe izhaja samo, v kakšni višini tožnik uveljavlja posamezne vrste nepremoženjske škode. Iz povedanega sledi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedene v tožbi (tč. 3 381. čl. ZPP) kot utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Ker je zamudna sodba zdana v nasprotju z določbami tega zakona, je sodišče prve stopnje s takim postopanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odst. čl. 339 tč. 7 ZPP in je bilo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (prvi odstavek čl. 354 ZPP).

V novem odločanju bo moralo sodišče po opravljenem postopku meritorno odločiti o zadevi.