VSL sodba I Kp 1351/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se odmerjena povprečnina zviša na 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT. Obtoženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO] Podan je pritožbeni razlog iz 4. točke 370.člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v odločbi o stroških obtoženki odmerilo povprečnino v nasprotju z določbo člena 92/III ZKP.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obtoženko K.D. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po členu 253/I v zvezi s členom 3/II Kazenskega zakonika (KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da obtoženka v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu znesek 222.322,30 SIT. Obtoženki je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer na 25.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti sodbi je vložil pritožbo državni tožilec zaradi odločbe o stroških (pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP). V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje prekršilo predpise glede odmere povprečnine ter je obtoženki naložilo v plačilo prenizko povprečnino. Predlagal je, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da odmeri povprečnino skladno z določilom člena 92/III ZKP. Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 377/II ZKP, predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba je utemeljena. Prav ima pritožnik, da je sodišče prve stopnje o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obtoženka, odločilo v nasprotju z določbami člena 92/III Zakona o kazenskem postopku. Po tej določbi se namreč povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Zadnja takšna uradno objavljena plača je v času sojenja znašala 107.925,00 SIT ( Ur.l.RS št. 78/99 z dne 24.9.1999). To pa pomeni, da bi moralo povprečnino odmeriti v razponu od najnižje, t.j 35.975,00 SIT, do najvišje tj. 1.079.250,00 SIT. Torej je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z zakonom, ker je obtoženki odmerilo povprečnino le v višini 25.000,00 SIT, kar utemeljeno navaja v pritožbi državni tožilec. Zato je sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo po pooblastilu člena 394/I ZKP v odločbi o stroških spremenilo tako, da je ob upoštevanju trajanja in zamotanosti kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obtoženke povprečnino zvišalo na 40.000,00 SIT. Ker je državni tožilec s pritožbo uspel, pa je sodišče druge stopnje v skladu z določbo člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP tudi odločilo, da mora obtoženka plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.