VSL sklep II Kp 13/00 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Državni tožilec v pritožbi zoper sklep, s katerim je senat sodišča prve stopnje po II. odstavku 207. člena, ob preizkusu po preteku dveh mesecev, podaljšal hišni pripor, ne more predlagati odreditve pripora. Po izročitvi obtožnice do konca glavne obravnave je namreč za odločanje o odreditvi pripora pristojen senat sodišča prve stopnje. Tudi če tak senat zavrne predlog za odreditev pripora, zoper tak sklep, po določbah IV. odstavka 207. člena ZKP, pritožba ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje ob preizkusu po preteku dveh mesecev zoper obtoženca podaljšal hišni pripor iz razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obtoženca odredi pripor iz razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP.

Pritožba ni utemeljena.

Če je obtoženec v hišnem priporu, državni tožilec pa meni, da so podane okoliščine, ki narekujejo odreditev pripora, lahko pri sodišču prve stopnje poda predlog za odreditev pripora. Po določbah I.

odstavka 207. člena ZKP o takem predlogu odloča senat sodišča prve stopnje. Če predlog za odreditev pripora zavrne, glede na določbe III. odstavka 207. člena ZKP, pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.

Ne more pa državni tožilec pripora predlagati v pritožbi zoper sklep, s katerim senat sodišča prve stopnje po določbah II. odstavka 207. člena ZKP ob preizkusu po preteku dveh mesecev hišni pripor podaljša.

Ko se zadeva obravnava pri sodišču prve stopnje je, kot je bilo že navedeno, za odločanje o predlogu za odreditev pripora pristojen senat sodišča prve stopnje. Tudi če bi državni tožilec pri sodišču prve stopnje podal predlog za odreditev pripora, o katerem bi senat tega sodišča odločal hkrati s preizkusom po II. odstavku 207. člena ZKP, ali so še dani razlogi za hišni pripor, ter bi s sklepom, s katerim hišni pripor podaljša, zavrnil tožilčev predlog za odreditev pripora, se državni tožilec zoper tako zavrnitev ne bi smel pritožiti. Ker tako državni tožilec v pritožbi podaja predlog, kateremu sodišče druge stopnje že iz formalnih razlogov ne bi moglo ugoditi, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.