Appeal dismissed because property value was assessed only at second hearing, violating pre-trial valuation rules.

V obsegu odločitve pod tč. A sodbe sodišča prve stopnje se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija se zavrže, kolikor je odločeno o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (tč. B sodbe sodišča prve stopnje).

[JEDRO]

Kadar je vrednost spornega predmeta ocenjena šele na drugem naroku za glavno obravnavo, revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo, da so dolžni opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico tožnika na parc. št. 10/3 pri vl. št... k.o..., ki poteka po južnem delu te parcele v širini 3 metrov in v dolžini 8 do 10 metrov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev je delno ugodilo tako, da je omenjeno služnost omejilo za kmetijske potrebe za vožnjo z lažjo kmetijsko mehanizacijo ter tožniku naložilo, da mora izstaviti listino, ki bo služila za izbris služnostne pravice vožnje in pešpoti ter za vknjižbo omejene služnostne pravice za kmetijske potrebe. Tožniku je tudi naložilo, da mora opustiti poseganje v lastninsko pravico tožencev s peš hojo na nepremičnini s parc. št. 10/3 k.o... Višji tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženih strank tako, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnikov, spremenilo z navedbo, da so toženci dolžni opustiti poseganje v služnostno pravico v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na opustitev poseganja v lastninsko pravico tožencev s peš hojo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zavrnjen zahtevek po tožbi tožnikov in ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženci še vedno vztrajajo pri uporabi določbe drugega odstavka 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki določa, da lahko lastnik služnostne stvari zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, ali če preneha razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Ugotovljeno dejansko stanje uporabo navedene zakonske določbe omogoča. Gospodujoče zemljišče meri le 264 m2, na njem pa rastejo štiri jablane. Dostop je urejen s stopnicami ob gospodarskem poslopju tožeče stranke, sicer pa je možen tudi preko parcele št. 10/1, ki je v lasti matere tožnika. Ker je možen alternativen dostop do gospodujočega zemljišča, tožnik služnostne pravice ne potrebuje. Pri tem se toženci sklicujejo na izpovedbe prič. Situacija je dobro vidna tudi iz priloženih fotografij. Služna pot torej ni edina pot, ki vodi do gospodujočega zemljišča. Končno pa se tožnik ne ukvarja s sadjarstvom niti kot ljubitelj, zato ne potrebuje kmetijske mehanizacije, da pride do svojega sadovnjaka.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Kolikor revizija izpodbija odločitev, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, ni utemeljena, v obsegu izpodbijanja odločitve o nasprotni tožbi pa ni dovoljena.

Vsebina revizijskega izpodbijanja se sicer nanaša na razloge sodbe sodišča druge stopnje, s katerimi je pravnomočno zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi na prenehanje služnosti, vendar pa je iz revizijskega predloga razvidno, da tožena stranka graja izpodbijano sodbo v celoti, torej tudi njen del, s katerim je delno ugodeno tožbenemu zahtevku tožnikov na preprečevanje služnosti. V opisanem obsegu je revizijsko sodišče ta del sodbe sodišča druge stopnje (ki se nanaša na točko A izreka sodbe sodišča prve stopnje) zaradi pomanjkanja ustreznih razlogov preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da slednje kršitve v postopku na nižjih stopnjah ni bilo, pa tudi materialno pravo je bilo prav uporabljeno. Sporna služnostna pravica je bila ustanovljena s pogodbo z dne 28.3.1994. Ugotovljeno dejansko stanje je omogočilo sklepanje, da je tožena stranka tožečo stranko pri izvrševanju služnosti ovirala. Tožniki so zato legitimirani, da zahtevajo od tožencev prenehanje navedenega oviranja (57. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - Ur. list SFRJ, št. 6/80). Glede obsega izvrševanja sporne služnosti pa je z njeno omejitvijo za potrebe vožnje z lažjo kmetijsko mehanizacijo odločeno v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na nasprotno tožbo tožencev.

Revizija pa obrazloženo napada odločitev, po kateri zahtevku na prenehanje služnosti ni ugodeno, izvrševanje služnosti pa je le omejeno. Vendar pa tega dela revizije ni mogoče obravnavati. V tej pravdi gre za premoženjsko pravni spor, glede katerega je pravica do revizije po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP omejena. Odvisna je od (napovedane) vrednosti spornega predmeta. Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP mora v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta v tožbi, enako pa velja tudi za toženo stranko, kadar vlaga nasprotno tožbo. Ta navedba je potrebna tudi zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in v okviru zagotovitve strankine pravice do revizije predstavlja obvezno sestavino tožbe. Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta po tožbi zaradi prenehanja preprečevanja služnosti opredelila z zneskom 100.000,00 SIT sicer na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar še v okviru določbe tretjega odstavka 40. člena ZPP in s tem v tem obsegu tudi toženi stranki omogočila pravico do revizije. Tožena stranka pa vrednosti spornega predmeta (nasprotna tožba na prenehanje službnosti - 58. člen ZTLR) ni vrednostno opredelila niti v nasprotni tožbi, niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15.2.1996.

Kasneje opredeljena vrednost spornega predmeta torej ni podana v skladu z določbo 40. člena ZPP in je za dovoljenost revizije ni mogoče upoštevati. Revizija je izredno pravno sredstvo, sojenje na tretji stopnji pa je izjema od dvostopnega sojenja. Zato mora biti kot pogoj za dovoljenost revizije vrednost spornega predmeta opredeljena že v tožbi, najkasneje pa ob izpolnitvi pogojev iz 40. člena ZPP.

Tožena stranka torej nima pravice do revizije proti odločitvi o nasprotni tožbi, zaradi česar je bilo treba revizijo v tem obsegu na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.