VSL sklep I Kp 61/2000 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba zagovornikov obsojenega se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kriterij za presojo, ali bo sodišče izvršitev pravnomočne sodne odločbe odložilo ali prekinilo (3. odstavek 422. člena ZKP) je vsebina zahteve za varstvo zakonitosti. Ta kriterij določa zakon in je izpolnjen takrat, kadar iz razlogov, ki jih uveljavlja vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, izhaja verjetnost, da utegne biti pravnomočna sodba na takšen ali drugačen način spremenjena v obsojenčevo korist (oprostilna, zavrnilna sodba in podobno).

[OBRAZLOŽITEV]

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 3. odstavka 422. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil predlog obsojenčevih zagovornikov, da se obsojencu izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine. Ocenil je, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana procesna kršitev ni takšna, da bi bilo utemeljeno prekiniti izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

Proti navedenemu sklepu so se pritožili obsojenčevi zagovorniki "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višje sodišče se sicer strinja s pritožnikovimi pogledi na pomen določbe 378. člena ZKP, ki strankam omogoča, da so navzoče in aktivne na seji pritožbenega senata, strinja pa se tudi z njegovo oceno, da gre za kršitev obtoženčevih pravic do obrambe oziroma za kršitev določb kazenskega postopka, če pritožbeno sodišče ne upošteva zahteve zagovornika in obtoženca in ju ne obvesti o svoji seji. Ne more pa deliti mnenja z nadaljnjimi pritožnikovimi navedbami, češ da naj bi takšna procesna kršitev že sama zase opravičevala predlagano prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

Prvi razlog, zaradi katerega se ni mogoče strinjati s pritožbo, je formalne narave in izhaja iz vsebine določbe 3. odstavka 422. člena ZKP, ki (fakultativno) odločitev sodišča o tem, ali bo odložilo ali prekinilo izvršitev sodne odločbe, veže na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti. To z drugimi besedami pomeni, da bi moralo že iz razlogov, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, izhajati, da utegne biti pravnomočna sodba v nadaljnjem postopku tako ali drugače spremenjena v obsojenčevo korist (izrek oprostilne ali zavrnilne sodbe in podobno).

Drugi razlog za zavrnitev pritožbe je vsebinske narave in izhaja iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, s katero vložnik uveljavlja zgolj in izključno le bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker pritožbeno sodišče o svoji seji ni obvestilo obtoženca in zagovornika, ne pa tudi drugih kršitev zakona. Na podlagi tega bi bilo mogoče sklepati, da pritožnik očitno drugih ugovorov zoper pravnomočno sodbo nima; to posredno izhaja tudi iz vsebine pritožbe, kjer zgolj načelno ugotavlja, da kršitev določbe 378. člena ZKP lahko odločilno vpliva na odločitev pritožbenega sodišča in ne trdi, da se je ali da bi se utegnilo to zgoditi tudi v obravnavanem primeru.

Po navedenem torej ni bilo mogoče odreči utemeljenosti oceni prvostopenjskega sodišča, da "zatrjevana kršitev ni take narave, da bi bilo primerno zaradi tega prekiniti izvrševanje pravnomočne sodne odločbe". Zato je višje sodišče pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (3. odstavek 402. člena ZKP).