VSL sodba I Cpg 701/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. točki izreka spremeni tako, da odslej glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII-Ig 987/95 z dne 11.7.1995 se v 1. točki izreka razveljavi za glavnico 97.975,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1994 dalje do plačila in v 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrne".

[JEDRO]

Samo na podlagi dejstva, da je bila tožena stranka v času, ko je tožeča stranka opravila vzdrževalna dela na večstanovanjski hiši, upravnik te večstanovanjske hiše, ni podlage za pasivno legitimacijo upravnika za plačilo opravljene storitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 97.975,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1994 dalje do plačila in 15.770,00 SIT izvršilnih stroškov ter 37.289,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov (1. in 3. točka izreka).

Proti tej odločitvi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da za opravljanje storitev, katerih plačilo zahteva tožeča stranka v tej pravdi, ni bila sklenjena pogodba, oziroma da dela niso bila opravljena po naročilu kogarkoli. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila na podlagi Zakona o dimnikarski službi in Pravilnika o rokih in načinu čiščenja in pregledu kurilnih naprav. Dimnikarske storitve opravlja tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za uporabnike dimnikarskih storitev. Uporabniki dimnikarskih storitev pa so lastniki stanovanj večstanovanjske hiše, v kateri se naprave nahajajo. To pomeni, da so bile sporne storitve opravljene za lastnike večstanovanjske hiše H. 14-18, kar izhaja tudi iz računa tožeče stranke (priloga A1). Tožena stranka je bila le upravnik te hiše na dan, ko je tožeča stranka storitve opravila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dolžna opravljeno storitev plačati zato, ker je bila na dan, ko je bila storitev opravljena, upravnik zgradbe. Za tak zaključek ni podlage v predloženih listinah niti v zakonu. Kot upravnik večstanovanjske hiše, v kateri so bila opravljena sporna vzdrževalna dela, bi bila tožena stranka pasivno legitimirana le, če bi bilo v pogodbi o upravljanju, sklenjeni med lastniki stanovanjske hiše in upravnikom, določeno, da upravnik nasproti tretjim nastopa v svojem imenu in na račun lastnikov. Meje pooblastil upravnika zgradbe pri sklepanju poslov s tretjimi osebami in pri zastopanju lastnikov stanovanj stavbe se namreč določijo v pogodbi o upravljanju (glej I. odstavek 27. člena Stanovanjskega zakona - Ur. l. RS št. 18/91 - 23/96).

Tožena stranka bi bila torej v tej pravdi pasivno legitimirana le, če bi bilo dokazano, da je bilo s pogodbo o upravljanju določeno, da tožena stranka kot upravnik nastopa v zadevah upravljanja zgradbe proti tretjim v svojem imenu, ali pa če bi tožena stranka sama naročila izvedbo sporne storitve pri tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato morala dokazati, da je tožena stranka po pogodbi, sklenjeni med njo in lastniki zgradbe, upravičena in dolžna stopati v odnose s tretjimi v svojem imenu. Tega pa tožeča stranka ni dokazala. Tožena stranka je predložila listino (B1), ki dokazuje nasprotno kot zaključuje sodišče, to pa je, da tožena stranka s strani lastnikov zgradbe upravičenj nasproti tretjim osebam ni imela. Tako tožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana, četudi je bila na dan, ko je bila storitev opravljena, še v funkciji upravnika zgradbe, v kateri je bila storitev opravljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo po toženi stranki predloženo listino in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Zato je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo.

Zaradi spremembe sodbe bi sodišče druge stopnje moralo na novo odločiti tudi o vseh stroških postopka (2. odstavek 166. člena ZPP).

Po spremenjeni sodbi je tožena stranka v postopku uspela, vendar ni priglasila pravdnih in tudi ne pritožbenih stroškov, zato je izrek o pravdnih stroških odpadel.