VSL sodba I Cpg 1518/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO] Tožba je vsebovala vsa dejstva glede obstoja izpodbijanja pravnih dejanj pred stečajem, zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke, to je prodaja vozila po računu št. 76 z dne 16.2.1999 za plačilo s kompenzacijo in kompenzacija z dne 19.2.1999 v znesku 1.393.134,20 SIT, s čimer je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev, nima pravnega učinka proti stečajni masi in je naložilo toženi stranki, da mora plačati v stečajno maso 1.393.134,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od vložitve tožbe dalje ter tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 68.602,00 SIT. Tožena stranka je proti sodbi vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki 338. člena ZPP in trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev v tožbi. Pritožba je bila vročena tudi tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialno pravna posledica kot jo s tožbo uveljavlja. Na podlagi v tožbi navedenih dejstev, da je bilo že na naročilnici tožene stranke z dne 15.2.1999, izdani za nakup kamiona TAM, navedeno, da se plačilo opravi s kompenzacijo in da je tudi na računu tožeče stranke št. 76 z dne 16.2.1999 vsebovana klavzula "kompenzacija" in da je s kompenzacijo z dne 19.2.1992 v višini kupnine avtomobila tožena stranka prišla do poplačila v tožbi citiranih računov, izhaja zaključek, da je bila pogodba o prodaji avtomobila sklenjena z namenom, da se terjatev iz naslova kupnine pobota s terjatvami tožene stranke. Iz tega tudi izhaja zaključek, da ima navedeno pravno dejanje učinke, kot če bi se stranki dogovorili, da bo dolžnik (tožeča stranka) svoje zapadle obveznosti toženi stranki izpolnil z izročitvijo stvari, kar predstavlja neobičajen način plačila denarnih obveznosti. Iz tožbenih trditev tudi jasno izhaja, katere terjatve tožene stranke in na podlagi katerih faktur so bile tako poravnane. V tožbi zatrjevana dejstva tudi niso v nasprotju s tožbi priloženimi dokazi. Pritožnik tako neutemeljeno zatrjuje, da iz dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).