VSL sklep II Cpg 1368/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Ugovor se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje opr. št. Ig 99/05094 z dne 2.7.1999 potrdi.

[JEDRO] Dolžnik mora navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo dolžniku, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev in dovolilo predlagano izvršbo na podlagi verodostojne listine. Prvostopenjsko sodišče je odmerilo tudi stroške upnika na 46.254,00 SIT. Zoper navedeni sklep je dolžnik pravočasno ugovarjal. V svojem ugovoru je navedel, da ocenjuje, da je bil sklep prvostopenjskega sodišča neutemeljen in da jim je bila s tem povzročena velika škoda, da je dejstvo, da so od upnika prevzeli sistem, ki so ga instalirali na objektu K... v letu 1998 in da je bila tovrstna instalacija prva ter so se od samega začetka srečevali s problemi, ki bi jih morali rešiti v podjetju upnika; da je dejstvo, da sistem še vedno ne dela in da ji je bila tudi s tem povzročena velika škoda. Dokazi za resničnost so delo podjetja S... d.o.o. na tem sistemu in njihova pogodba mimo njih, direktno z njihovim naročnikom. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neobrazloženega v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je na podlagi 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži ustrezne dokaze za tako navedena dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemeljenega. Pritožbeno sodišče omenjeno določbo razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zathevka v pravdi. V svojem ugovoru pa dolžnik ni navedel takšnih dejstev, ki bi bila pravno relevantna, niti ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi svoj ugovor zoper izdan sklep utemeljil. Dolžnik je v svojem ugovoru navajal zgolj nedoločne trditve, ki pa niso prav z ničemer utemeljene. Tudi ko v svojem ugovoru omenja dokaz, ki bi potrdil njegova navajanja, le-tega ni predložil. Kot dokaz namreč navaja pogodbo med upnikom in naročnikom dolžnika, te pogodbe pa ugovoru ni priložil, zato sodišče tudi te trditve ne more upoštevati pri odločanju o obrazloženosti ugovora. Dolžnik v svojem ugovoru tako ni navedel prav nikakršnega dejstva niti predložil ustreznega dokaza, da bi o utemeljenosti tožbenega zahtevka lahko odločalo v pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da dolžnikov ugovor ni utemeljen, zato ga je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.