Enforcement objection allowed; creditor bears burden of proving business relationship existence.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe higher court allowed the debtor's objection to an enforcement order, vacating the portion permitting execution. The debtor argued no business relationship existed in 1999, while the creditor relied on a ledger showing invoices from that year. The court ruled that since the debtor alleged the non-existence of a business relationship, the creditor must prove its existence, overturning the first instance's dismissal.
Legislator headnote
AI generated5. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju: When a debtor contests the existence of a business relationship as the basis for a claim, the burden of proof shifts to the creditor to demonstrate such a relationship existed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovoru se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v 2. točki izreka in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Kranju v nadaljnji postopek.
[JEDRO]
Ob dolžnikovih trditvah, da v času, iz katerega izvirajo vtoževane terjatve, ni bil več z upnikom v poslovnem razmerju, je na upniku dokazno breme o obstoju poslovnega razmerja in drugega temelja za vtoževano terjatev.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo upnikovemu predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in naložilo dolžniku, da plača upniku terjatev v višini 238.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter hkrati dovolilo izvršbo za ta znesek.
Dolžnik je sklepu o izvršbi ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor na podlagi 5. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS 50/98, v nadaljevanju ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Sodišče prve stopnje je štelo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen skladno z določbami ZIZ.
Ugovor je utemeljen.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da upnik uveljavlja terjatev na podlagi izpiska odprtih postavk (priloga A 1), iz katerega je razvidno, da vtoževani znesek predstavlja terjatve po dveh fakturah, ki sta bili izdani v letu 1999. Dolžnik je v ugovoru trdil, da je nazadnje z upnikom sodeloval oziroma posloval v letu 1997. Dolžnik torej trdi, da v času, v katerem so bile izdane sporne fakture, ki so podlaga izvršilnemu predlogu, ni bil več v poslovnem odnosu z upnikom. S tem dolžnik zatrjuje negativno dejstvo, to je neobstoj poslovnega razmerja. Ob takemu ugovoru pa bo obstoj poslovnega razmerja oziroma eventuelnega drugačnega temelja za vtoževano terjatev moral dokazovati upnik in ne dolžnik. Dolžnikov ugovor je zato dovolj obrazložen in je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni obrazložen skladno z določbami ZIZ. Sodišče druge stopnje je zato na dolžnikov ugovor sklep o izvršbi sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (v dovolilnem delu) razveljavilo in bo nadaljnji postopek tekel kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. člena ZIZ).
Sodišče druge stopnje je zato odločilo kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.