VSM sodba Kp 660/99 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožba zagovornika obd. L. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1.do 6.točke drugega odstavka 92.člena ZKP.

[JEDRO]

Obdolženčevo ravnanje, ko je najprej odklonil preizkus alkoholiziranosti, ko zatem ni upošteval prepovedi vožnje, ki sta mu jo izrekla policista, in ko je na koncu poskusil preprečiti svojo privedbo na policijsko postajo na ta način, da je enega od policistov s plinskim razpršilcem iz neposredne bližine posprejal v oči, nikakor ni mogoče šteti za bagatelno dejanje, kot to navaja pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. L. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 302.člena v zvezi s členom 22 Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus prvostopne odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da ni razlogov za njeno spremembo v smeri pritožbenega predloga. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in tudi vse druge okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazen. Pri tem je v zadostni meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, ustrezno težo pa je dalo tudi vrsti ugotovljenih obteževalnih okoliščin, zlasti temu, da je bil že velikokrat kaznovan pri sodniku za prekrške, da je kritične noči vozil osebni avto, kljub izrečenemu varnostnemu ukrepu prepovedi vožnje motornega vozila, in da je pri storitvi kaznivega dejanja uporabil plinski razpršilec. Prav slednja okoliščina daje obdolženčevemu dejanju posebno težo, saj kaže na veliko stopnjo obdolženčeve agresivnosti in brezobzirnosti. Zaradi tega tudi izrek pogojne obsodbe ne bi bil utemeljen. Okoliščina, da je obravnavano kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, na katero opozarja pritožba, nima nobene posebne teže, saj dejanja obdolžencu ni uspelo dokončati zgolj zaradi posredovanja M. P., policista v civilu, ki je takrat slučajno prišel mimo in priskočil na pomoč obema informiranima policistoma, ki sta opravljala naloge javne varnosti in katerima obdolženca ni uspelo zadržati ter ga privesti v prostore policijske postaje. Obdolženčevo ravnanje, ko je najprej odklonil preizkus alkoholiziranosti, ko zatem ni upošteval prepovedi vožnje, ki sta mu jo izrekla policista, in ko je na koncu poskusil preprečiti svojo privedbo na policijsko postajo na ta način, da je enega od policistov s plinskim razpršilcem iz neposredne bližine posprejal v oči, nikakor ni mogoče šteti za bagatelno dejanje, kot to navaja pritožba. Opisano kaže namreč na veliko vztrajnost in nepripravljenost obdolženca, da policistoma dopusti izvršitev uradnega dejanja, ki sta ga začela, s tem pa tudi na veliko težo in družbeno nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja.

S čim bi naj policista k temu kaznivemu dejanju prispevala, pritožba ne pove, kaj takega pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Zato te okoliščine tudi ni mogoče šteti obdolžencu v prid, za kar se pritožba zavzema. Tako se pokaže, da pritožba ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji obdolžencu izrečene kazenske sankcije.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383.člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Pritožbeno sodišče je obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, ker je obdolženec brez redne zaposlitve in prejema le 20.000,00 SIT denarne pomoči, razen tega pa bo moral prestati tudi izrečeno zaporno kazen (četrti odstavek 95.člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP).