Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cp 1974/99 ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CP.1974.99 AI generated

VSL sklep I Cp 1974/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Case Number VSL sklep I Cp 1974/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date

Legislator summary

AI generated

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pri izdaji začasne odredbe dolžnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže, da bo toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Legislator headnote

AI generated

VSL sklep I Cp 1974/99 · Višje sodišče v Ljubljani: Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je bilo pritožbo tožencev zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP).

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri izdaji začasne odredbe dolžnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže, da bo toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodibjanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo.

Zoper tak sklep se pritožujeta toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da po dikciji zakona upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. V konkretnem primeru pa tega ni storil upnik, pač pa sodišče z razlago ugovora.

Pritožba ni utemeljena.

V zavarovanje denarne terjatve sodišče izda začasno odredbo, če tožnik izkaže obstoj verjetnosti terjatve in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena (prvi in drugi odstavek čl. 270 Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. list RS 51/98; v nadaljnjem besedilu ZIZ). Tožnik (upnik) ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka (dolžnik) s predlagano odredo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek čl. 270 ZIZ). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo ugovor tožencev, saj v ugovoru nista navajala okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost izdaje začasne odredbe, sicer pa toženca v pritožbi izpodbijata le ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, da bosta toženca utrpela neznatno škodo, čeprav je to dolžnost tožnikov.

Navedeni pritožbeni očitek pa je neutemeljen, saj toženca sama v ugovoru navajata, da sporne nepremičnine ne nameravati odtujiti, to njuno trditev pa sta v odgovoru na ugovor povzela tožnika, da z začasno odredbo ne bosta prizadeta, v kolikor držijo njune navedbe.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, da bosta toženca z izdajo začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je bilo pritožbo tožencev zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP).