VSL sklep I Cp 1364/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Po določbi 267. čl. je res mogoče izdati začasne odredbe tudi pred uvedbo sodnega postopka. Toda takrat, kadar se zahteva izdaja začasne odredbe med pravdo, mora biti ta v zvezi s tožbenim zahtevkom.

[OBRAZLOŽITEV] Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki je podrobno opisana v izreku izpodbijanega sklepa. Proti sklepu se pritožuje tožnik, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da predlagano začasno odredbo izda, podrejeno pa, da sklep razveljavi. Navaja, da je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, saj pripravljalne vloge z dne 9.6.1999, na katero se sklep tudi opira, tožeča stranka ni prejela in se o njej ni mogla izjaviti. Tožnik je po zemljiškoknjižnih podatkih solastnik hiše in soimetnik pravice uporabe. Zato ima pravico solastno stvar imeti v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu delu. Na dan razveze dne 2.4.1998 je toženka tožnika izgnala iz prostorov, ki jih je do tedaj nemoteno užival in do katerih želi dobiti dostop. Tožnik je izkazal obstoj terjatve, da se mu omogoči posest in uporaba prostorov, ki jih zaseda toženka. Predlog za začasno odrebo je ob izpolnjenih pogojih iz 272 čl. ZIZ mogoče podati že pred vložitvijo tožbe in pred uvedbo pravdnega postopka. Namen predloga za izdajo začasne odredbe je ohranitev nespremenjenega dejanskega stanja, zato ni nujno, da temelji na tožbenem zahtevku in se z njim povsem sklada. Ugotovitev sodišča, da upnik ni izkazal nevarnosti nastanka škode, je v nasprotju s predlaganimi dokazi. V nadaljevanju pojasnjuje nevarnost nastanka škode. Pritožba ni utemeljena. Iz trditvene podlage tožbe in postavljenega tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik zahteva ugotovitev, da je izključni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe nepremičnin, vpisanih pri vložku št. 755 k.o. , ugotovitev, da je v celoti lastnik stanovanjske opreme in naprav v stanovanjski hiši naslov XX, Kranj ter po pravnomočnosti sodbe po uradni dolžnosti izvedbo prve ugotovitve v zemljiški knjigi tako, da bo tudi vpisan kot izključni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe. S predlagano začasno odredbo pa zahteva, da se toženki naloži, da odklene točno določene prostore v hiši in se ji v bodoče prepove, da tožniku onemogoča vstop vanje. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 272. in 273. čl. določa pogoje za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve. Pritrditi je potrebno pritožbi, da je po določbi 267. čl. ZIZ mogoče izdati začasno odredbo tudi pred uvedbo sodnega postopka, vendar pa mora biti takrat, kadar se zahteva izdaja začasne odredbe med pravdo, ta v zvezi s tožbenim zahtevkom. Predlagana začasna odredba ni v zvezi s tožbenim zahtevkom, marveč je v zvezi z zahtevkom tožnika, da mu toženka kot solastniku oziroma souporabniku nepremičnin omogoči sorazmerno njegovemu solastninskemu deležu posest in uporabo solastnih nepremičnin (pravna podlaga 14. čl. ZTLR), ki pa ni predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek v tej pravdi ne gre torej niti za zavarovanje terjatve, ki je predmet te pravde niti glede na same pritožbene trditve za zavarovanje obstoječega stanja, marveč meri predlagana začasna odredba na spremembo stanja, ki je enako že od razveze zakonske zveze pravdnih strank od 2.4.1998 dalje. Odločitev prvega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, je zaradi povedanega pravilna in na ostale pritožbene navedbe, ki niti v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu za izpodbijano odločitev niso pomembne, ne bo odgovarjalo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15. ZIZ.