VSL sklep III Cp 1939/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Ugovor zoper odredbo se zavrže.

[JEDRO] Sodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku, če v nasprotju z odločitvijo sodišča opravlja dejanja, ki lahko upniku povzročijo nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnici izreklo denarno kazen v višini 50.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati v roku 30 dni na žiro račun sodišča. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnica ter v pritožbi navaja, da je upnik s pomočjo Komunale le enkrat opravil z izvršbo dovoljeno dejanje, ne pa večkrat, kot je to navedeno v prvostopnem sklepu. Takrat so komunalci potegnili oviro na sredino zemljišča, veje pa so ostale tako, kot že stojijo dve leti. Pri ogledu na kraju samem dne 2.9.1999 se je sodišče lahko prepričalo, da ni na lipah nameščena nobena mreža, temveč da je samo prislonjena na treh navadnih kolih. Odvetnici upnika pa je odgovorila, da ne bo odprla nobene ovire, saj ima upnik svojo pot. V nadaljevanju pritožbe dolžnica prikazuje dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz postopka zaradi motenja posesti, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. V pritožbi dolžnica postavlja vprašanje, zakaj mora plačati denarno kazen, saj po njenem ni storila ničesar nepravilnega, razen tega pa tudi nima denarja. Sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma oprostitev plačila kazni. Dolžnica je razen pritožbe vložila tudi ugovor zoper odredbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 29.9.1999. Pritožba ni utemeljena. Ugovor zoper odredbo ni dovoljen. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v skladu s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejstvo, da je upnik s pomočjo Komunale na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi opravil z izvršbo dovoljeno dejanje, je izkazano ne samo na podlagi upnikovih trditev, temveč tudi na podlagi dolžničinih pritožbenih navedb, razlika je le v tem, da naj bi upnik opravil izvršbo s pomočjo Komunale le enkrat, ne pa večkrat, kot to on zatrjuje. Z ogledom na kraju samem dne 2.9.1999 se je prvo sodišče prepričalo, da so vsi dostopi na parc. št. 176/1, ovirani. Tudi to dejstvo dolžnica priznava v pritožbi. V pritožbi dolžnica celo navaja, da upniku ne bo odprla nobene ovire, ker ima upnik svojo pot. Ob takem dejanskem stanju stvari je zato prvo sodišče na podlagi 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) utemeljeno izreklo denarno kazen, saj dolžnica ne upošteva pravnomočne sodne odločbe, po kateri ji je naložena vzpostavitev prejšnjega stanja in vsaj z enega od prehodov na parc. št. 176/1 odstranitev ovire, pač pa ravna povsem nasprotno in sicer, da po vsakem z izvršbo dovoljenem dejanju ponovno namesti ovire ter upniku onemogoča dostop na njegovo parcelo, s tem pa mu povzroča težko nadomestljivo škodo. Izkazani so torej pogoji iz 33. člena ZIZ za denarno kazen, kot jo je izreklo prvo sodišče z izpodbijanim sklepom. Če dolžnica meni, da upnik nima pravice prehoda preko njene parcele, tedaj mora prepoved njegovega prehoda uveljavljati v petitorni pravdi. Do tedaj pa bo morala pustiti enega od prehodov na parc. št. 176/1 prostega vseh ovir, če se bo hotela izogniti plačevanju denarnih kazni. Ugovor proti odredbi je bilo treba zavreči, ker zoper sodno odredbo ni dovoljeno nobeno pravno sredstvo.