VSL sodba Cpg 1051/98 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO] V postopku na prvi stopnji tožena stranka pobotnega ugovora sploh ni obrazložila niti ni predložila nobenih dokazov o obstoju in višini v pobot uveljavljane terjatve, zato je sodišče prve stopnje tak pobotni ugovor pravilno zavrnilo na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (2. odst. 7. čl., 219. čl. in 221.a čl. ZPP). Pritožbenih navedb o tem, iz katerega računa izvira pobotni ugovor, ter ugovorov glede posameznih vtoževanih računov sodišče druge stopnje kot nedovoljenih pritožbenih novot ni obravnavalo (496.a. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 386.179,00 SIT ter da terjatev tožene stranke do tožeče v enakem znesku ne obstoji. Nadalje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št...., z dne 20.2.1996 ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da sta bili pravdni stranki v dolgotrajnem medsebojnem odnosu, saj je tožena stranka tožeči dobavljala velike količine vloženih gobic. Priznava terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 572.758,00 SIT, vendar vztraja, da ima tudi sama terjatev do tožeče v znesku 386.179,00 SIT kot razliko po računu 0328/93 z dne 10.12.1993. Nadalje prereka račune tožeče stranke, na podlagi katerih je sodišče odločilo o zahtevku: na dobavnicah št. 2141 in 19 so podpisi, ki niso od zaposlenih pri toženi stranki; blago po računu št. 5044 z dne 30.3.1993 je bilo prodano drugemu kupcu in ne toženi stranki; račun št. 5044 z dne 17.3.1994 dokazuje, da je bil vzpostavljen kompenzacijski odnos. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi ponovno ugovarja v pobot terjatev v znesku 386.179,00 SIT, kot je ugovarjala že zoper sklep o izvršbi. V postopku na prvi stopnji pobotnega ugovora sploh ni obrazložila niti ni predložila nobenih dokazov o obstoju in višini v pobot uveljavljane terjatve, zato je sodišče prve stopnje tak pobotni ugovor pravilno zavrnilo na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (2. odst. 7. čl., 219. čl. in 221.a čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V pritožbi je tožena stranka svoj pavšalni in neobrazloženi pobotni ugovor dopolnila z navedbo, da gre za razliko po računu št. 0328/93 z dne 10.12.1993. V 1. odst. 496.a čl. ZPP je določeno, da je možno v gospodarskih sporih navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v primeru, če pritožnik verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženec v pritožbi sploh ne zatrjuje, da tega, iz katerega računa izvira terjatev iz pobotnega ugovora, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do konca glavne obravnave, zato te navedbe kot nedovoljene pritožbene novote ni obravnavalo. Enako velja za toženčevo pritožbeno polemiziranje s posameznimi računi, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev. Toženec v postopku na prvi stopnji sploh ni oporekal nobenemu od posameznih računov, ni zatrjeval, da kakega blaga ni prejel oz. da ga ni dolžan plačati iz kateregakoli drugega razloga. Zato drugostopno sodišče tudi tozadevnih nedovoljenih pritožbenih novot ni upoštevalo (1. odst. 496.a čl. ZPP). Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP sama trpeti svoje pritožbene stroške.