VSL sklep II Cpg 1270/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Namen začasne odredbe je zavarovanje upnikove terjatve, ne pa nekakšno psihološko učinkovanje na dolžnika ali celo zastraševanje

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se dolžniku prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnino, lokal v skupni imeri 210,41 m2, ki se nahaja v soseski B.. objekt pa stoji na parc.št. ... k.o. ... in prepoved zaznamovalo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ....

Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je vložil pritožbo upnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izkazal verjetni obstoj nedenarne terjatve z gotovostjo in sicer s predložitvijo notarsko overjene listine, ki dokazuje njegovo lastništvo na predmetni nepremičnini ter da je dolžnik s tem, ko je pooblastil S. za prodajo celotne nepremičnine, torej tudi njegovega dela, pridobil premoženjsko korist najmanj v višini 12.272.929,00 SIT in s tem v enaki višini povzročil škodo upniku ter da zaradi njegovih dejanj upniku preti nevarnost nastanka nenadomestljive škode in izgubljen dobiček. Dodaja še, da je res, kot pravi sodišče v odločbi, da več ni nevarnosti, da bi dolžnik razpolagal s predmetno nepremičnino, ker je to že storil, vendar pa upnik meni, da bi se v primeru izdaje začasne odredbe dolžnik drugače obnašal, morda celo sam zagotovil, da bi upnik lahko užival svoj delež na nepremičnini.

Navede še, da kljub temu, da etažna lastnina za sosesko, kjer je tudi sporni objekt še ne obstaja, je izdaja začasne odredbe še vedno upravičena, saj bi z njo preprečili eventualni vpis lastninske pravice novega lastnika v zemljiško knjigo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvostopenjskim stališčem, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni zahtevani pogoji iz 272. člena ZIZ in se pri tem v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je dolžnik, tako namreč trdi tudi upnik sam, že razpolagal oziroma odtujil upnikov delež novemu kupcu in tako začasna odredba zoper dolžnika ne bi imela nobenega učinka. Poleg tega, se upnikov predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljeno glasi na prepoved razpolaganja s celotnim lokalom v izmeri 210,41 m2, saj za to upnik ne izkazuje lastništva, po lastnih trditvah naj bi bil lastnik le za 43,815 m2. Poleg vsega navedenega pritožbno sodišče še dodaja, da je namen začasne odredbe zavarovanje upnikove terjatve, ne pa nekakšno psihološko učinkovanje na dolžnika ali celo zastraševanje, kot to v svoji pritožbi nakazuje upnik. Upnik bo lahko svojo lastninsko pravico v razmerju do dolžnika uveljavljal na drugačne načine, med drugim bo lahko takoj, ko bo možen vpis sporne nepremičnine v zemljiško knjigo, vložil predlog za vpis svojega lastninskega deleža.

Do tedaj pa se lahko opira (vsaj) na močnejšo pravico (41. člen ZTLR).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.