VSK sklep Cpg 377/99 · Višje sodišče v Kopru

Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO] Če je dolžnikov ugovor delno utemeljen, delno pa ne, pa pritožbeno sodišče ne more samo ugotoviti, za kateri znesek terjatve je utemeljen in za kateri pa ne, sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi lahko le razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr.št. Ig 59/99 z dne 15.2.1999 razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba, to je v točki 2 izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Kopru. Zoper ta sklep se je pritožil upnik in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določilom 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj dolžnikov ugovor ni obrazložen. Dolžnik namreč v ugovoru ne navaja nobenih dejstev in ne prilaga nobenih dokazov. Napačno je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko upniku ni poslalo ugovora v odgovor po 57. čl. ZIZ. Pritožba upnika je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi dejansko delno šteti za obrazložen, delno pa za neobrazložen, vendar o tem, v katerem delu je ugovor obrazložen, v katerem delu pa ne, ne more odločati pritožbeno sodišče samo. Dolžnik namreč v svojem ugovoru med drugim navaja tudi okoliščine, glede katerih je dokazno breme na upniku, to je zlasti glede tega, katero od zaračunanega blaga ni bilo dobavljeno, za katero pa priznava, da je dobavljeno bilo. Ugovor bi bil neutemeljen tudi v delu, v katerem dolžnik prizna, da je določene račune zaradi neizpolnjenega dogovora zadržal, čeprav samim tem računom ne ugovarja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, glede katerih zneskov dolžnik ugovarja okoliščine, ki bi jih moral dokazati sam, glede katerih pa tiste, za katere dokazno breme leži na upniku. Šele po razčiščenju tega vprašanja naj ponovno odloči o dolžnikovem ugovoru.