VSK sodba Cpg 374/99 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V razmerju zavarovanec - zavarovalnica je treba v primeru prostovoljnega pogodbenega zavarovanja odgovornosti uporabiti določbe zavarovalne pogodbe in to tudi glede dogovorjena zavarovalna vsota, tako da ni podlage za revalorizacijo zneska zavarovalne vsote.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. I-Ig 632/95 z dne 3.1.1996 delno v veljavi v točki 1. izreka, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati zakonite zamudne obresti od zneska 156,00 SIT od 23.12.1995 do 12.1.1996, v preostalem delu pa je v točki 1. izreka ter v celoti v točki 3. izreka sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v roku osmih dni v znesku 57.596,40 SIT.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu ugodi. V pritožbi navaja, da je zavarovalna pogodba, čeprav gre za rizično pogodbo, vzajemna pogodba.

Ob sklenitvi pogodbe je tožeča stranka plačala polno premijo, odškodnina pa je bila oškodovancu izplačana šele po nekaj letih, ko je inflacija povsem izničila realno vrednost zavarovalne vsote. Zato bi bilo potrebno to vrednost zavarovalne vsote vsekakor revalorizirati. Obvezno zavarovanje se loči od prostovoljnega le v razmerju do oškodovanca, ne pa v razmerju med zavarovalnico in zavarovancem. Glede na načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev je potrebno ovrednotiti realno vrednost plačane premije in vrednost dosojene odškodnine.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Za razmerje oškodovanec - zavarovalnica veljajo v vsakem primeru določila odškodninskega prava, za razmerje zavarovalec - zavarovalnica pa določila sklenjene zavarovalne pogodbe. Zato je za svojo odločitev imelo sodišče prve stopnje oporo v 897., 1. odst. 902., 1. odst. 919. in 2. odst. 940. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Predvsem pri zavarovalni pogodbi ne velja načelo enake vrednosti dajatev, saj gre za tvegano pogodbo, kar izhaja že iz določila 5. odst. 139. čl. ZOR, po katerem se ne more zahtevati razveljavitev pogodbe na srečo zaradi čezmernega prikrajšanja. Že iz definicije 897. čl. ZOR je razvidno, da je ena od obveznosti zavarovalnice, da izplača zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oz. dogovorjeno vsoto. Po 1. odst. 902. čl. ZOR mora biti v polici navedena tudi zavarovalna vsota ali da je zavarovanje neomejeno. Po 1. odst. 919. čl. ZOR mora v primeru, če nastane zavarovalni primer, zavarovalnica izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku. Po 2. odst. 940. čl. ZOR pa zavarovalnica trpi tudi stroške spora o zavarovančevi odgovornosti v mejah zavarovalne vsote. V vseh primerih, ko gre za pogodbeno zavarovanje odgovornosti je treba v razmerju med strankama upoštevati določbe zavarovalne pogodbe o višini zavarovalne vsote. Zato ni podlage za revalorizacijo zavarovalne vsote, za katero se zavzema sicer ekonomsko gledano razumljivo, tožeča stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.