Sklep II Ips 82/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na sklenitev prodajne pogodbe za garsoniero za ceno 379.730,00 SIT. Mogoče bi bilo, da bi tožnik s tem zneskom določil vrednost spornega predmeta. Ni pa to nujno. Tožnik ima možnost oceniti svoj interes tudi z drugačnim zneskom. Tako je tožnik storil in izrečno v tožbi in vseh nadaljnjih vlogah navedel kot vrednost spornega predmeta 75.000,00 SIT. Tožena stranka temu ni ugovarjala. Sodišče ni opravilo postopka po 3. odst. 40.čl. ZPP in je sprejelo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za garsoniero v prvem nadstropju hiše U., A. za ceno 379.730,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo. Navaja, da je revizija dovoljena, ker je vrednost spornega predmeta 379.730,00 SIT, ne glede na v tožbi navedeno vrednost 75.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (2. odst. 40.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na sklenitev prodajne pogodbe za garsoniero za ceno 379.730,00 SIT.

Mogoče bi bilo, da bi tožnik s tem zneskom določil vrednost spornega predmeta. Ni pa to nujno. Tožnik ima možnost oceniti svoj interes tudi z drugačnim zneskom. Tako je tožnik storil in izrečno v tožbi in vseh nadaljnjih vlogah navedel kot vrednost spornega predmeta 75.000,00 SIT. Tožena stranka temu ni ugovarjala. Sodišče ni opravilo postopka po 3. odst. 40.čl. ZPP in je sprejelo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Navedba vrednosti spornega predmeta je obvezna sestavina tožbe, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odst. 186. čl. ZPP). Od te vrednosti je odvisna pristojnost in sestava sodišča ter pravica do revizije. Določba 3. odst. 382.čl. ZPP omejuje pravico do revizije v premoženjskopravnih sporih z nedenarnim zahtevkom, v katerih tožnik v tožbi navede vrednost spornega predmeta v znesku, ki ne presega določene denarne vrednosti. Od 5.12.1992 dalje velja kot mejna vrednost za dovoljenost revizije znesek 80.000,00 SIT (9.čl. Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov Ur.l. RS št. 55/92 v zvezi z novelo ZPP ur.l. SFRJ 20/90). Ker vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, ki je določen kot mejna vrednost za dovoljenost revizije, niso izpolnjene predpostavke, da bi bila revizija v tej zadevi dovoljena. Zato je revizijsko sodišče postopalo po 392.čl. ZPP in revizijo zavrglo.