VSL sklep I Cp 1916/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Izročitelj ima pravico zahtevati preklic izročitve in da mu potomec vrne, kar je dobil z izročitvijo in razdelitvijo, če ta zagreši proti njemu veliko nehvaležnost. V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s sporazumom o izročitvi in razdelitvi, pa sodišče odloči, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo vsakršno razpolaganje oziroma odtujitev stanovanja št. 6 v stanovanjskem bloku v ulici X., Ljubljana, ki obsega 54,91 m2 in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča Ljubljani, v zemljiškoknjižnem vložku št. 3576 k.o. ..., parc. št. 2219/7. Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP ter navaja, da v tožbi opisana ravnanja tožene stranke, kažejo na nevarnost, da bo toženec nepremičnino odtujil, za kar pa ni potrebno, da je v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik sporne nepremičnine. Po mnenju tožeče stranke so za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, glede na obnašanje tožene stranke, izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva Zakon o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o tem, ali gre za darilno ali izročilno pogodbo, ker je to stvar pravdnega postopka, ugotovilo pa je tudi, da velika nehvaležnost ni razlog za razveljavitev izročilne pogodbe. Glede navedbe sodišča prve stopnje, da je tožnica v tožbi zahtevala le razveljavitev darilne pogodbe, ne da bi zahtevala tudi vrnitev nepremičnine v njeno last, pa navaja, da tega ni potrebno izrecno zahtevati, saj je posledica razveljavitve pogodbe tudi vrnitev v last, ker se takoj vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo pogodbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka tega člena. Sodišče prve stopnje je po mnenju sodišča druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da predlogu za izdajo začasne odredbe ne more ugoditi, ker sporno stanovanje še ni vpisano v zemljiški knjigi in da je vpisana le družbena lastnina na imetnika pravice uporabe GIP Ingrad Celje. Ker toženec še ni vpisan v zemljiški knjigi, sodišče ne more odrediti, da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi, saj ima v skladu z določilom 268. člena ZIZ sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Sodišče druge stopnje se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem primeru med strankama sklenjena pogodba, ki ima vse značilnosti izročilne pogodbe, ki je urejena v Zakonu o dedovanju - v nadaljevanju ZD (106. - 116. člen) in ne darilna pogodba, za katero se uporabljajo pravna pravila bivšega ODZ (paragraf 948 in dr.). V 3. točki te pogodbe si je tožnica izgovorila oskrbo in bivanje v spornem stanovanju do svoje smrti, toženec pa se je zavezal plačevati stroške v zvezi s stanovanjem. Po navedbah tožnice toženec svojih obveznosti ni izpolnjeval, do tožnice se je nesramno vedel in povzročal škodo v stanovanju. Na podlagi določila 1. odstavka 115. lena ZD ima izročitelj pravico zahtevati preklic izročitve in da mu potomec vrne, kar je dobil z izročitvijo in razdelitvijo, če ta zagreši proti njemu veliko nehvaležnost. V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s sporazumom o izročitvi in razdelitvi, pa sodišče odloči, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen (3. odstavek 115. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da obstoj nedenarne terjatve ni verjetno izkazan v skladu z 272. členom ZIZ, saj ni nujna posledica oziroma edina mogoča posledica kršitve pogodbenih obveznosti toženca posledica kot jo uveljavlja tožnica s tožbenim zahtevkom. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere se sklicuje tožnica, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni. V tem sklepu so bile uporabljene določbe ZPP, Ur. list RS št. 26/99.