VSL sodba I Cp 1875/98 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Materialno pravni in procesni predpisi ne omogočajo sodne odločbe z drugačnim kot 15 dnevnim rokom za izpolnitev denarne obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati glavnico v znesku 114.858,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 01.08.1993 dalje do plačila, prav tako pa je tožena stranka tožeči dolžna povrniti pravdne stroške v višini 7.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.09.1998 do plačila in izvršilne stroške v višini 3.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 22.02.1994 do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki pa se v svoji pritožbi ne sklicuje na nobenega od pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. V svoji pritožbi toženec prosi, da se mu omogoči plačilo njegovega dolga v šestih obrokih, saj ga v sedanjem finančnem položaju ni zmožen odplačati v enem obroku.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka se v pritožbi ne sklicuje na bistveno kršitev pravdnega postopka, na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali na zmotno uporabo materialnega prava, kar so po zakonu predvideni razlogi za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi navaja željo, da se mu omogoči plačilo v šestih obrokih, čemur pa ni mogoče ugoditi. Sodišče odloči samo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kar je tudi storilo. Materialnopravni in procesni predpisi (328. člen ZPP) ne omogočajo drugačnega kot 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti. Le v dogovoru s tožečo stranko lahko toženec svojo poplačilno obveznost uredi drugače. Ko pa toženec v pritožbi omenja krivdo državnega aparata za njegovo neurejeno (premoženjsko) stanje, gre za neke splošne trditve, ki nimajo zveze s konkretno zadevo in jih ni mogoče upoštevati.

Toženec obsodilnega dela sodbe po vsebini ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava in morebiten obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Slednjih ni ugotovilo, z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. čl. ZPP).