VSL sklep III Cp 1323/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zoper sklep o izvršbi je mogoče ugovarjati iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo.

Zoper sklep je dolžnik vložil pravočasen ugovor. V obrazložitvi navaja, da se je na sodbo višjega sodišča pritožil. Očitno je bila njegova pritožba brezpredmetna. Bil je predčasno upokojen in prilaga obvestilo ZPIZ, iz katerega je razviden znesek pokojnine. Rubež je brezpredmeten, ker premičnin nima. Bivša žena manipulira s polnoletnim sinom, upnikom. Sprašuje, kako si sodišče predstavlja preživetje z 10.000,00 SIT na mesec. Preselil se je v barako, da bi življenjske stroške zmanjšal.

Upnik v odgovoru na ugovor navaja, da neurejene premoženjske razmere dolžnika z njegovo materjo niso razlog, da ne prispeva ničesar k njegovem preživljanju. Tudi nižji dohodki dolžnika ne opravičujejo k prenehanju plačevanja preživnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ni utemeljen in ga je zato, na podlagi določbe 2. odst. 54. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni navedel nobenega od razlogov, ki izvršbo preprečujejo in ki so navedeni v odločbi 55. člena ZIZ. Izvršba je bila dovoljena na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 688/96, ki je v odločitvi o preživnini postala pravnomočna 1.10.1997, ko je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo dolžnikovo pritožbo zoper ta del sodbe. Izvršba je bila torej dovoljena na podlagi veljavnega izvršilnega naslova. Iz vsebine ugovora, ki se obravnava kot pritožba, je mogoče sklepati, da dolžniku sodba Višjega sodišča v Ljubljani ni bila vročena, vendar pa to dejstvo ne vpliva na vsebino odločitve, ker je sodba o preživninski obveznosti dolžnika postala pravnomočna z dnem odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, kot pritožbenega sodišča. Dejstvo, da so se dolžniku zmanjšali mesečni dohodki, je bilo v izpodbijani odločitvi upoštevano, saj je sodišče odločilo, da se dolžniku sme zarubiti le 1/2 pokojnine, tako, da mu ostane znesek v višini 2/3 zajamčene plače. Upoštevana je bila torej določba 102. čl. ZIZ, ki predpisuje omejitev izvršbe. Izvršba je bila predlagana na denarno terjatev dolžnika, zato je nerazumljiva in tudi neupoštevna pritožbena trditev, da dolžnik nima premičnih stvari. Tudi navedba o tem, da mati upnika manipulira s polnoletnim sinom in da se je preselil v leseno barako, da bi si znižal življenjske stroške, ne predstavljata razlogov, ki bi izvršbo preprečila. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl.

ZIZ dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.