Appeal dismissed; alternative obligation to sell housing requires inability to sell original unit under Housing Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Alternativne obveznosti so urejene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v členih 403 do 408. Iz navedenih določb izhaja, da gre za obveznost, ki ima dva ali več predmetov. Če izbire ni, ne gre za alternativno obveznost. Kakšne vrste je postavljeni zahtevek tožeče stranke, je materialnopravno vprašanje in ne procesnopravno, kot trdi tožeča stranka.

Prodaja drugega primernega stanovanja po privatizacijskih pogojih SZ je vezana na obveznost tistega, ki mora prodati določeno stanovanje, pa tega zaradi v zakonu določenih razlogov ne more storiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka, pod pogoji, določenimi v 117. členu Stanovanjskega zakona, prodati stanovanje v M., S., ali drugo primerno stanovanje, ki ustreza temu stanovanju. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da v izpodbijani sodbi ni odločilnih dejstev, saj je tožeča stranka zahtevala v ugotovitvenem in dajatvenem delu zahtevka prodajo stanovanja v M., S., ali drugega primernega stanovanja, ki ustreza temu stanovanju. Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo s tistim delom zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala prodajo drugega primernega stanovanja. Če bi namreč tožeča stranka zahtevala odkup stanovanja po 117. in 123. členu Stanovanjskega zakona, bi morala svojo pravico uveljavljati v dveh letih po uveljavitvi navedenega zakona. V skladu z 12. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih je smel občan imeti stanovanjsko pravico le na enem stanovanju. Zaradi tega je tožnica, potem ko se je preselila v stanovanje, ki ji ga je dodelila nekdanja JLA, izgubila status imetnika stanovanjske pravice na S. v M. Ostaja zato dejstvo, da je tožnica imela pridobljeno pravico in je neupravičeno prikrajšana zaradi izgube tega statusa. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišči sta odločili tudi o zahtevku za nakup drugega primernega stanovanja. Odločili tako, da sta ga zavrnili. Obrazložitev za zavrnitev prodaje stanovanja na S. vsebuje tudi obrazložitev za zavrnitev prodaje drugega primernega stanovanja.

Alternativne obveznosti so urejene v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v členih 403 do 408. Iz navedenih določb izhaja, da gre za obveznost, ki ima dva ali več predmetov. Če izbire ni, ne gre za alternativno obveznost. Kakšne vrste je postavljeni zahtevek tožeče stranke, je materialnopravno vprašanje in ne procesnopravno, kot trdi tožeča stranka.

Tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek na podlagi privatizacijskih določb Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). V prvem odstavku izreka uveljavlja to podlago tako za odkup stanovanja na S. kot za drugo primerno stanovanje. Drugačna trditev v reviziji je v nasprotju z uveljavljanim tožbenim zahtevkom in zato nesklepčna. Po 117. členu SZ pa je zavezanec za prodajo stanovanja lastnik. Kot sta pravilno ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena stranka ni postala lastnica tega stanovanja po 111. členu SZ. Tožnica zato od tožene stranke ni upravičena zahtevati odkupa stanovanja na S.

Če pa tožena stranka ni zavezanec za navedeno stanovanje, tudi ni zavezanec za drugo primerno stanovanje. Obveznosti priskrbeti drugo stanovanje SZ za takšne primere, kot je obravnavani, ne določa.

Prodaja drugega primernega stanovanja po privatizacijskih pogojih SZ je vezana na obveznost tistega, ki mora prodati določeno stanovanje, pa tega zaradi v zakonu določenih razlogov ne more storiti. Tako SZ v 129. členu določa, da mora zavezanec priskrbeti drugo stanovanje, če je stanovanje, ki ga upravičenec želi odkupiti, predvideno za rušenje ali teče celovita prenova ali pa na stanovanju obstaja predkupna pravica. Kot razlog za prodajo drugega primernega stanovanja je tudi situacija, ko je bilo nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice dodeljeno službeno stanovanje, vendar s statusom, ki je bil sicer predviden za neslužbena stanovanja. Nadalje velja obveznost prodaje drugega stanovanja v nekaterih situacijah v povezavi z denacionalizacijo (125. člen SZ). Nikakor pa ne velja to za primer, kakršen je obravnavani. V navedenih primerih tudi ne gre za alternativno obveznost, saj zavezanec nima izbire. Le če zaradi navedenih razlogov ne more prodati stanovanja, na katerem ima upravičenec stanovanjsko pravico, mora prodati drugo.

Tožeča stranka je v tožbi utemeljevala svoj zahtevek tudi z dejstvom, da je bila prikrajšana zaradi nezakonite dodelitve stanovanja v M., U., dne 27.8.1991. Toda samo to dejstvo tožeči stranki ne daje nobenih pravic proti toženi stranki. Tožena stranka Republika Slovenija je namreč od organov in organizacij nekdanje SFRJ prevzela le tisto premoženje, ki je bilo njeno do 25.6.1991, oziroma je vstopila le v tista razmerja, ki so zakonito nastala do tega datuma. Med strankama pa je bilo nesporno, da je tožnica pridobila prejšnje stanovanje, ki ga sedaj zahteva v odkup, z odločbo Občine M. v letu 1964. Imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju je bila tudi še 25.6.1991 in vse do 27.8.1991.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da odkup po privatizacijskih pogojih SZ ne more temeljiti na odškodninski odgovornosti. Povrnitev škode zaradi civilnega delikta je urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih in ne v SZ. Tožeča stranka tudi neutemeljeno uveljavlja solidarno odgovornost tožene stranke in Občine M.. Tudi zanjo ni nobene zakonske podlage.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).