VSL sodba I Kp 742/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo, da ne obstojijo ne objektivni ne subjektivni znaki, da naj bi obtoženi storil kaznivo dejanje velike tatvine. Obtoženčevo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja male tatvine, za katero pa ni predloga za pregon. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca oprostilo kaznivega dejanja po obtožbi, torej velike tatvine po čl. 212/1-1 KZ.

[OBRAZLOŽITEV] Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo iz razloga po čl. 358. ZKP obt. M. M. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo le Višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtoženega in njegovega zagovornika pa ne, ker nihče ni tega zahteval. Višji državni tožilec je na seji senata predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema utemeljene zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, da ni šlo "obtožencu za prilastitev vrednejših predmetov oz. predmetov takšne vrednosti, da bi v njegovem ravnanju lahko zaznali elemente kaznivega dejanja velike tatvine." Sodišče prve stopnje je to ugotovilo po oceni obtoženčevega zagovora in izpovedb obeh zaslišanih prič, zlasti tudi oškodovanke, ki je navedla, kaj vse je imela v omarici, ki pa ni bila "prebrskana". Torej ni bila pregledana, kot obtožencu neutemeljeno očita obtožba. Prav to pa potrjuje obtoženčev zagovor, da razen kasetofona ni imel namena vzeti še karkoli drugega iz omarice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je v dvomu odločilo v obtoženčevo korist in zaključilo, da kaznivo dejanje velike tatvine, kot je bilo obtožencu očitano v obtožbi, ni dokazano, ker v njegovem ravnanju ni našlo ne objektivnih ne subjektivnih elementov kaznivega dejanja velike tatvine. Ker pa ni bilo predloga za pregon kaznivega dejanja tatvine po čl. 211/II. KZ, kakršne znake ima obtoženčevo ravnanje, je prvostopno sodišče obtoženca pravilno oprostilo obtožbe. Pritožbene navedbe, da obtoženec ob vlamljanju ni vedel za vsebino omarice, in da je omenjal prodajo radia za konvertibilno valuto ter da je bil zaloten, ne morejo omajati utemeljenega zaključka sodišča prve stopnje glede oprostitve obtoženca. Obtoženi je namreč vedel, da biva v dijaškem domu v času, ko so bili gojenci odsotni zaradi počitnic. Vzel pa je le radiokasetofon, s katerim je odšel stran od omarice, da bi ga priključil na elektriko. Ni pa pregledal notranjosti omare, kot mu očita obtožnica, saj tega nihče ni potrdil. Zato je res premalo dokazov, da naj bi obtoženi "prav gotovo vzel iz notranjosti najbolj vredno stvar, saj drugače je vlomil brez pomena", kot neutemeljeno sklepa pritožnica. Pritožbeni očitek, da je dejansko stanje zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo v obtoženčevem ravnanju ne objektivnih ne subjektivnih znakov kaznivega dejanja velike tatvine, saj je zaradi pomanjkanja dokazov ostalo v dvomu, zmotno ugotovljeno, je zato neutemeljen. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke po čl. 391 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.