VSL sklep II Kp 415/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi obtoženčeve zagovornice se ugodi in se pripor zoper obt.

B. V. odpravi.

[JEDRO]

Obtoženec je državljan Republike Slovenije in je v Sloveniji tudi lastnik stanovanja. Zgolj dejstvo, da ni uredil spremembe stalnega bivališča, ob tem, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obtoženec sploh vedel, da zoper njega teče kazenski postopek, kljub temu, da naj bi po storitvi kaznivega dejanja začasno odšel v tujino, še ne pomeni, da je pri obtožencu podana begosumnost kot priporni razlog iz 1. tč. prvega odst. 201. čl. ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom po razglasitvi sodbe, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po čl. 253/I KZ in mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora, na podlagi petega odst. 361. čl. ZKP, obt.

B. V. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. tč. prvega odst.

201. čl. ZKP.

Proti sklepu je obtoženčeva zagovornica po uradni dolžnosti vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da se obtožencu pripor odpravi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svoj sklep o obstoju begosumnosti obtoženca oprlo na dejstva, da je obtoženec po storitvi kaznivega dejanja odšel v ZRJ skupaj s svojo družino in da na naslovu stalnega bivališča v Novem mestu ni bil več dosegljiv ter da je bil prijet šele na podlagi tiralice. Ocenilo je, da ni prav nobene garancije, da bi se obtoženec zadrževal v Novem mestu in bil dosegljiv ter da je glede na storjeno kaznivo dejanje in njegov odnos do oškodovanca več kot očitno, da se je kazenskemu postopku izogibal z begom v tujino.

V nasprotju s tem pa obtoženčeva zagovornica v pritožbi navaja, da je obtoženec, ki je slovenski državljan, živel v Novem mestu na naslovu R. ulica. Stanovanje v Novem mestu na naslovu Ulica D. B. je namreč zamenjal za garsonjero na naslovu R ulica. Dejstvo, da ni uredil spremembe stalnega bivališča, po njeni oceni še ne zadostuje za sklep, da se je izmikal kazenskemu postopku. Obtoženec s kazenskim postopkom zoper njega ni bil seznanjen, saj ni podal izjave ne v predkazenskem postopku, tudi v preiskavi ni bil zaslišan, obtožnica mu ni bila osebno vročena. Sodišče prve stopnje pa je očitno tudi spregledalo podatek v spisu (list. št. 31), ki so ga Slovenske železnice dne 12.12.1996 posredovale sodišču in iz katerega izhaja, da je imel obtoženec zadnji naslov na R. ulici v Novem mestu. Prav to dejstvo pa se zatrjuje tudi v pritožbi oziroma je to navajal obtoženec sam. Na ta naslov pa sodišče obtožencu nikoli ni poskušalo vročiti vabila. Zato so zaključki izpodbijanega sklepa, da naj bi obtoženec prav zaradi storitve kaznivega dejanja že pobegnil v ZRJ in se izmikal kazenskemu postopku in da obstaja nevarnost pobega in s tem izogibanje dokončanju tega kazenskega postopka, ob tem da ima obtoženec v Sloveniji tudi svojega sina in da bo lastni izjavi živi tukaj in tudi honorarno dela, zmotni. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice ugodilo ter pripor zoper obtoženega odpravilo.