Appeal dismissed; court upheld conviction for violence against police and family members based on proven public fear.

Pritožbi zagovornika obdolženega V.Č. in državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Na podlagi člena 98/I ZKP v zvezi s členom 95/IV ZKP se obdolženec oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kot javnost, ki je zgrožena zaradi ravnanja storilca, se štejejo tudi policisti, ki so pri svojem delu slišali resne grožnje, ki jih je obdolženec izrekel in so bile usmerjene proti drugim policistom in njihovim družinskim članom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega V.Č. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj nasilništva po členu 299/I KZ v zvezi s členom 16/II KZ ter mu določilo posamične in nato enotno kazen štiri mesece zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, ko je bil obdolženec v priporu, in sicer od 18.3.1999 od 23.45 ure dalje. Obdolžencu je izreklo tudi odvzem predmetov. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da se obdolženec oprosti povrnitve teh stroškov v celoti.

Proti sodbi je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, iz razlogov pritožbe pa izhaja, da izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede vseh treh kaznivih dejanj, saj navaja, da v nobenem primeru ni dokazan znak kaznivega dejanja - zgražanje ali prestrašenost javnosti in predlagal, naj sodišče druge stopnje obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo je vložila tudi državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala spremembo sodbe tako, da se obdolžencu za vsako kaznivo dejanje določena kazen zviša in zviša tudi izrečena enotna kazen.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe obdolženčevega zagovornika kot neutemeljene ter ugoditev pritožbi državne tožilke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika sodišče druge stopnje ocenjuje, da je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in oceni teh dokazov, sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno zaključilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem uresničil vse znake treh kaznivih dejanj nasilništva po členu 299/I KZ v zvezi s členom 16/II KZ. Za svojo odločitev je navedlo tudi sprejemljive razloge. Ni moč pritrditi zagovorniku v pritožbi, da pri kaznivem dejanju, storjenem v škodo D.M., ni moč zaključiti, da naj bi bila javnost prestrašena, ker naj bi šlo le za "družinski prepir". Posledica obdolženčevega ravnanja je dokazana s prestrašenostjo D.M. in R.M. ki ima oporo v njunih izpovedbah in tudi izpovedbi N.M., kateremu je sestra D.

M. takoj po dogodku povedala, kaj se je zgodilo in je M. zaradi strahu pred obdolžencem o dogodku tudi takoj obvestil policijo, zaslišan v postopku pa povedal, da se obdolženca prav zaradi groženj njegovi družini še vedno boji in da želi, da jih obdolženec pusti pri miru. Tudi ravnanje obdolženca ponoči, ko je grdo ravnal s svojim očetom in materjo ter razgrajal in razbijal, je povzročilo prestrašenost stanovalcev v bloku, v katerem živijo obdolženčevi starši, saj je soseda H.K. to potrdila tudi na glavni obravnavi. Zato pritožba, ki navaja, da je šlo le za družinski spor, ki na tretje osebe ni vplival, nima podlage v izvedenih dokazih. Prav tako ni moč pritrditi pritožbi, da kot javnosti ni moč šteti policiste, ki so slišali resne grožnje, ki jih je obdolženec izrekel in so bile usmerjene proti drugim policistom. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se je zgroženost policistov nanašala na težo teh resnih groženj njihovim kolegom in članom njihove družine tudi zaradi tega, ker se je v njih kazalo, da obdolženec zelo dobro pozna razmere, v katerih živijo in ker so bile te grožnje usmerjene ne le na policiste, ki so sodelovali pri sprovajanju obdolženca na zaslišanje, temveč tudi na druge ter njihove otroke in žene. Niti obtožba niti sodišče v razlogih pa ne navaja, da so bili policisti zaradi takšnega ravnanja obdolženca prestrašeni, kot to neutemeljeno navaja pritožnik in meni, da policisti pri svojem delu s storilci kaznivih dejanj ne morejo biti prestrašeni.

Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je obdolženčevo ravnanje pravno opredelilo kot tri kazniva dejanja nasilništva; zato pritožba obdolženčevega zagovornika, ki takšne pravne zaključke izpodbija, ni utemeljena.

Državna tožilka v pritožbi meni, da je teža kaznivih dejanj, ki jih je storil obdolženec in ki se kaže tudi v tem, da oškodovanci niso v ničemer prispevali k takšnemu obdolženčevemu ravnanju, tako velika, da narekuje strožje kaznovanje. Ne upošteva pa, da se kazen storilcu odmeri glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde. Ta stopnja krivde pa le ni tako visoka glede na ugotovljeno odločilno dejstvo, da je obdolženec vsa tri kazniva dejanja storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi duševne motnje - čustvene neuravnovešene osebnostne motenosti, kar pa sicer državna tožilka sprejema. Ob tej ugotovitvi ter dejstvu, da gre za trideset let starega človeka, ki doslej pred sodiščem ni bil kaznovan, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da so vse določene kazni in izrečena enotna kazen primerni ter da tudi iz generalno preventivnih razlogov ni potrebno strožje kaznovanje obdolženca.

Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala oba pritožnika tako niso podani, sodba tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker ima obdolženec nizke dohodke, obsojen pa je na zaporno kazen, bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo njegovo preživljanje, zaradi česar ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila povprečine kot stroškov pritožbenega postopka.