VSL sodba I Kp 1177/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženca iz razloga 4. točke 357. člena ZKP z a v r n e obtožba, da je drugemu vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti s tem, da je v času od 15. do 20.10.1993 na Pokljuki na pobočju nad cesto v kraju imenovanem S. na parc.štev. ...

last oškodovanke posekal 8 smrek v skupni bruto izmeri 17,50 m3, les vreden 101.440,00 SIT odpeljal in si ga tako prisvojil.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po I. odstavku 211. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovanka se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pot pravde.

[JEDRO]

Glede na opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tatvine v izreku sodbe sodišča prve stopnje (iz katerega izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v času od 15. do 20.10.1993), je dne 15.10.1999 (še pred datumom predložitve spisa Višjemu sodišču zaradi rešitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje) nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona (5. točka I. odstavka 111. člena KZ v zvezi s VI. odstavkom 112. člena KZ), saj je od storitve kaznivega dejanja preteklo več kot šest let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, saj kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 212/I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanke.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi nakazuje pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP) ter se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena ZKP) in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje držvno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju predlagalo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženca zavrne.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe (I. odstavek 383. člena ZKP) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je glede na opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tatvine v izreku sodbe sodišča prve stopnje (iz katerega izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v času od 15. do 20.10.1993), dne 15.10.1999 (še pred datumom predložitve spisa Višjemu sodišču zaradi rešitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje) nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona (5. točka I. odstavka 111. člena KZ v zvezi s VI. odstavkom 112. člena KZ), saj je od storitve kaznivega dejanja preteklo več kot šest let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca iz razloga 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, saj kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP v zvezi s členom 96/I ZKP.

Izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določilu III.

odstavka 105. člena ZKP.