VSL sklep I Cp 1532/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO] Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, temelječi na izpovedbi samega toženca kot stranke, da nepremičnin, s katerimi mu je z začasno odredbo prepovedano razpolaganje, ne namerava prodati, bi moral toženec vsaj v pritožbi pojasniti, v čem bi (sploh) lahko bila (znatna) škoda zaradi izdane začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo z dne 13.4.1999. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor, saj je zgolj sledilo navedbi tožeče stranke, da toženec ne bo utrpel nikakršne škode, pri tem pa ni upoštevalo določbe 3. odst. 270.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže, da bi dolžnik s predlagano odredbo trpel le neznatno škodo. Tožnica je zgolj navedla, da toženec ne bo trpel nikakršne škode, kar pa ni šteti, da je ta okoliščina izkazana za verjetno. Tako niso podane vse okoliščine za izdajo sklepa. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali pa spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje denarnih terjatev določa ZIZ v 270. čl., pri čemer mora upnik izkazati za verjetno oba od kumulativno določenih pogojev. Ugotovljeni verjetnosti obstoja terjatve toženec v pritožbi ne oporeka, meni le, da ni izkazana verjetnost, da bi s predlagano (in sedaj že izdano) odredbo pretrpel le neznatno škodo (torej pogoj iz 3. odst. 270. čl. ZIZ). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, temelječi na izpovedbi samega toženca kot stranke, da nepremičnin, s katerimi mu je z začasno odredbo prepovedano razpolaganje, ne namerava prodati, bi moral toženec vsaj v pritožbi pojasniti, v čem bi (sploh) lahko bila (znatna) škoda zaradi izdane začasne odredbe. Vendar pa tega še tudi v pritožbi ne pove. Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena, saj pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIP). Njeno pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).