VSL sklep III Cp 557/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji izvršilni stroški.

[JEDRO]

Predloga za izvršbo ni mogoče zavreči, če je vložen zoper subsidiarnega dolžnika iz razloga, da ni prišlo do prehoda obveznosti nanj.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izvršbo, ki ga je upnica vložila zoper oba dolžnika, ki sta družbenika družbe U..

Zoper ta sklep se pritožuje upnica iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa ter ugoditev predlogu za izvršbo.

Navaja, da obrazložitev sklepa upniku ni razumljiva. Ni namreč jasno, do kakšnega prehoda obveznosti naj bi v tem primeru po oceni sodišča moralo priti in iz katerih razlogov bi obveznost prvotnega dolžnika morala ugasniti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa po prepričanju upnika niso razvidni razlogi, ki so sodišče vodili k taki odločitvi.

Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj Zakon o gospodarskih družbah v šestem odst.

580. čl. določa, da družbe, ki se v zakonskem roku niso uskladile z določbami zakona, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo. V družbi z neomejeno odgovornostjo pa družbeniki za obveznosti družbe odgovarjajo subsidiarno, kar pomeni, da v primeru, da družba upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, odgovarjajo vsi družbeniki solidarno. Upnik je družbo tudi pisno pozval k izpolnitvi obveznosti, saj ima zoper družbo celo pravnomočno sodbo, na podlagi katere je predlagal izvršbo. Prav tako je za isto terjatev upnik pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pridobil sklep o izvršbi zoper družbo, ki je postal pravnomočen, vendar pa upnik dosedaj ni bil niti deloma poplačan. Zakon o izvršbi in zavarovanju pa v 25. čl. določa, da sodišče na upnikov predlog dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo, ali komanditni družbi, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik z izpiskom iz sodnega registra dokaže njegov status družbenika. Vsi ti pogoji so bili po prepričanju pritožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje izpolnjeni in je zato izpodbijani sklep nepravilen.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo zavrglo, vendar pa v razlogih izpodbijanega sklepa ne pove zakaj. Zakon o izvršilnem postopku in sedaj tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju nimata določb o zavrženju predloga za izvršbo, kar pomeni, da je v skladu s 15. čl.

ZIZ potrebno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ima določbe o zavrženju v 98. oz. 282. čl., vendar razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče uvrstiti med razloge za zavrženje, ki jih ta dva člena predpisujeta. Iz razlogov izpodbijanega sklepa bi se dalo sklepati, da je sodišče predlog zavrglo zaradi tega, ker je vložen zoper napačna dolžnika, vendar pa se zaradi pasivne legitimacije predlog za izvršbo ne zavrže, ampak zavrne. Sodišče je zavrglo predlog iz razloga, ker ni prišlo do prehoda obveznosti, vendar je to vprašanje, o katerem bi sodišče odločalo v ugovornem postopku, če bi predlogu za izvršbo ugodilo oz. če bi predlog za izvršbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje torej ni obrazložilo, zakaj je predlog za izvršbo zavrglo oz. so razlogi v nasprotju z izrekom, zaradi česar je bilo sklep že iz tega razloga razveljaviti.

Vendar pa pritožbeno sodišče daje prav tudi upnici, ki pravi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s pravnim gledanjem upnice in tudi samo meni, da so v konkretnem primeru podani pogoji za uporabo določbe 25. čl. ZIZ. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da ni povsem jasno, kdaj bi sploh bila možna predlagana izvršba v smislu 25. čl. ZIZ, če bi veljalo stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.