VSL sodba II Cp 1545/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbo tožene stranke se zavrne kot neutemeljeno in se potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja.

Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko zavezalo tožeči plačati 10.680.130,00 SIT in ji povrniti 621.275,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1999 do plačila. Ugotovilo namreč je, da je tožnica lastnica stavbe v K., ki ji je bilo (oz. njenemu pravnemu predniku) vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa je z navedeno nepremičnino, v kateri so trije poslovni prostori, za katere bi po oceni izvedenca gradbene stroke iztržila 109.865,00 DEM najemnine netto, razpolagala tožena stranka.

Tožena stranka takšno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaveza tožene stranke temelji na določbah ZDen, po katerih je denacionalizacijski urpavičenec upravičen do nadomestila za izgubljeno korist, to je za tisto korist, ki bi jo dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal.

Tega dejstva pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Upoštevalo tudi ni, da je Občina K. lokale oddala v najem po javnem razpisu najboljšim ponudnikom, torej ni pričakovati, da bi tožnica lahko dosegla višjo najemnino. Ker je pomanjkljivo iskalo materialno resnico, je prišlo sodišče prve stopnje do napačnih zaključkov. Toženka ne more biti zavezana plačati več, kot je prejela.

Pritožba je neutemeljena.

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja.

Pritožbena trditev, da sodišče tožene stranke ne bi smelo zavezati k plačilu zneska, ki je višji od tistega, ki ga je iz naslova najemnin sama prejela, je materialnopravno napačna (ob takšnem razlogovanju ne bi bila tožena stranka, če prostorov ne bi oddajala v najem, tožnici dolžna plačati ničesar); ZDen pravice do povrnitve izgubljene koristi ne pogojuje s koristjo na strani denacionalizacijskega zavezanca, saj ne gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (210. do 219. člen ZOR).

Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

Ker niso bili ugotovljeni ne izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (2. odst.

365. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo prvostopnega sodišča potrdilo (368. člena ZPP).