VSL sklep II Cp 1760/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Če upnik verjetno ne izkaže obstoja terjatve, začasne odredbe ni mogoče izdati. In to tudi v primeru, če se predlaga izdaja začasne odredbe pred uvedbo postopka.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se dolžnici prepovedalo odsvojiti ali obremeniti nepremičnine vl. št. 43 in 223 ter vl. št. 94 z vpisom prepovedi v zemljiško knjigo in s tem, da začasna odredba velja še 30 dni po izdaji, če ne bo vložena revizija zoper sklep o dedovanju iz leta 1994 oziroma do zaključka revizijskega postopka. Proti sklepu je upnica vložila v skladu s pravnim poukom, katerega tudi graja ugovor, ki ga je šteti kot pritožbo in v njem navaja, da je sklep krivičen. Meni, da ima pogoje za revizijo zapuščinskega postopka in to ne glede na to, da je v tem postopku sklenila dedni dogovor. Meni, da bi ji sodišče moralo dati rok za vložitev tožbe za izpodbijanje zapuščinske zadeve in izdati začasno odredbo. Pritožba ni utemeljena. Napačni pravni pouk, na katerega opozarja pritožba, ni v ničemer vplival na procesne pravice upnice, saj je sodišče prve stopnje njen ugovor pravilno obravnavalo kot pritožbo in le to odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Le zaradi napačnega pravnega pouka torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe ni nezakonita. Tudi v ostalem je odločitev prvega sodišča pravilna in zakonita. V 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju so določeni pogoji za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve in ti pogoji veljajo tako za primer, da se predlaga izdaja začasne odredbe pred uvedbo postopka, med postopkom ali po koncu postopka. Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Tega pogoja pa predlagateljica oziroma upnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. V tem predlogu namreč napoveduje revizijo zapuščinskega postopka, ker zatrjuje, da je bila v zapuščinskem postopku prevarana in zato na tej podlagi sklenila takšen dedni dogovor, ki zanjo predstavlja hudo prikrajšanje. Zatrjuje torej, da ji bo nastala terjatev, katero hoče zavarovati s predlagano začasno odredbo. Vendar pa način uveljavljanja terjatve, kot ga upnica prikazuje v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izkazuje verjetno, da ji bo terjatev proti dolžnici nastala. Kot je že pravilno navedlo sodišče prve stopnje namreč dednega dogovora, sklenjenega v zapuščinskem postoku, ni mogoče izpodbijati z revizijo, prav tako pa tudi proti pravnomočnemu sklepu o dedovanju revizija ni dopustna, zlasti pa so za vložitev revizije, tudi če bi bila dopustna, potekli že vsi roki. Takšne začasne odredbe, kot jo predlagateljica predlaga in katere časovno veljavnost veže na vložitev in potek revizijskega postopka proti sklepu o dedovanju iz leta 1994, sodišče prve stopnje ni moglo izdati, saj za njeno izdajo ni podan osnovni pogoj iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo.