VSL sklep III Cp 1330/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ni mogoče terjati zavarovanja na podlagi notarskega zapisa izvršljive denarne terjatve z začasno odredbo, če ima upnik na razpolago bolj učinkovito varstvo od tistega, ki ga zasleduje z začasno odredbo, z izvršbo za izterjavo denarne terjatve z rubežem, cenitvijo in prodajo tistih premičnin, katerih nadzorovano hrambo terja s predlagano začasno odredbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, po katerem je upnik v tem izvršilnem postopku terjal izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove denarne terjatve zoper dolžnika, izvirajoče iz izvršljivega notarskega zapisa, in sicer s prepovedjo pristopa k sefom ter razpolaganja z vsebino sefov, ki jih imata dolžnik ter zastavitelj in porok pri Slovenski zadružni kmetijski banki d.d., Ljubljana, Miklošičeva 4 - tako njima, kot tudi tretjim osebam po njunem pooblastilu - z nalogom navedeni banki, da tem osebam odreče pristop k sefu in njegovo uporabo za čas veljavnosti predlagane začasne odredbe.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je upnik vložil pritožbo, sklicujoč se v njej na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. V obrazložitvi pritožbe obširno pojasnjuje zakaj meni, da je izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) in zakaj je drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje po njegovem mnenju zgrešeno. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri izdaje predlagane začasne odredbe, podrejeno pa razveljvaitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem je treba poudariti, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti formalni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj po določbi 269. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Podlaga za zavarovanje terjatve s predhodno odredbo pa je po določbah 257. člena ZIZ med drugimi akti tudi notarski zapis, ki je izvršilni naslov, pri čemer je upoštevna tudi določba 265. člena istega zakona o razveljavitvi predhodne odredbe z izpolnitvijo pogojev za izvršbo.

Čim pa upnik s sklicevanjem na izvršljiv notarski zapis (kot obliko izvršilnega naslova po 3. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ) obstoj pogojev za izvršbo ne le zatrjuje, temveč celo predlaga izdajo sklepa o izvršbi (sočasno s predlogom za izdajo začasne odredbe), pa to pomeni, da ima na razpolago bolj učinkovito "varstvo" svoje terjatve, kot mu ga nudijo sredstva zavarovanja iz tretjega dela ZIZ, med katera spadajo tudi začasne odredbe. V danem primeru na to najlepše pokaže prav konkretna primerjava vsebine predloga za izvršbo in predloga za izdajo začasne odredbe, saj upnik s predlogom za izvršbo terja kar že rubež, cenitev in poplačilo s prodajo tistih istih premičnin, katerih le nadzorovano hrambo terja s predlogom za izdajo začasne odredbe. Ker pa ima po določbi prvega odstavka 268. člena ZIZ tudi sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, upniku ni mogoče priznati interesa za takšno "dvotirno" vodenje izvršilnega postopka, če lahko doseže ne le enak temveč večji učinek od tistega, ki ga zasleduje s predlagano začasno odredbo, s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi z rubežem in prodajo teh istih premičnin.

Zato je bilo treba pritožbo upnika na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.