VSL sodba I Kp 1004/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu GG po določbi II. odst. 311. čl. KZ izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora. Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 100.000,00 (stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO] Okoliščine kaznivega dejanja, to je sostorilstvo pri storitvi kaznivega dejanja poskusa prepovedanega prehoda čez državno mejo s tem, da je obdolženec skupaj še z najmanj dvema osebama poskusil iz koristoljubnosti spraviti čez mejo kar šestnajst turških državljanov, niso takšne, ki bi opravičevale izrek pogojne obsodbe obtožencu, ki je tuj državljan in ki je očitno prišel v Slovenijo prav z namenom storitve tega kaznivega dejanja. S tem kaznivim dejanjem naj bi zaslužil skoraj takšno vsoto denarja, kot znaša njegov enomesečni zaslužek, kar pomeni, da naj bi do tega zneska prišel prav z izkoriščanjem stiske tujcev, ki si ilegalno želijo na zahod in za to storilcem kaznivih dejanj, ki jih ilegalno spravljajo čez mejo, plačujejo visoke vsote denarja. Tudi iz generalno preventivnih namenov izrek pogojne obsodbe ni utemeljen, saj so ta kazniva dejanja zelo pogosta.

[OBRAZLOŽITEV] Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/II v zvezi s členom 22 in 25 KZ, mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. V določeno kazen v pogojni obsodbi mu je vštelo čas prebit v priporu od 15.5.1999 od 05.25 ure do 29.6.1999. Obtožencu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let, za to kazen pa odločilo, da se izvrši. Zaseglo mu je tudi mobitel Sagem RS 715, mu po določbi člena 96/I KZ odvzelo protipravno premoženjsko korist in po členu 95/I obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sicer 200.000,00 SIT povprečnine ter plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika po uradni dolžnosti. Zoper sodbo je okrožna državna tožilka vložila pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izreče zaporna kazen. Višja državna tožilka je v mnenju, podanem po drugem odstavku 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke ocenilo, da ima pritožnica prav, ko meni, da okoliščine kaznivega dejanja, to je sostorilstvo pri storitvi kaznivega dejanja poskusa prepovedanega prehoda čez državno mejo s tem, da je obdolženec skupaj še z najmanj dvema osebama poskusil iz koristoljubnosti spraviti čez mejo kar šestnajst turških državljanov, niso takšne, ki bi opravičevale izrek pogojne obsodbe obtožencu, ki je tuj državljan in ki je očitno prišel v Slovenijo prav z namenom storitve tega kaznivega dejanja. Tudi starost obtoženca (24 let) ni takšna olajševalna okoliščina. Obtoženec je tudi redno zaposlen. Sam je izjavil, da ima plačo od 1.700.000 do 1.800.000 LIT, s tem kaznivim dejanjem pa naj bi zaslužil skoraj takšno vsoto denarja, kot znaša njegov enomesečni zaslužek, kar pomeni, da naj bi do tega zneska prišel prav z izkoriščanjem stiske tujcev, ki si ilegalno želijo na zahod in za to storilcem kaznivih dejanj, ki jih ilegalno spravljajo čez mejo, plačujejo visoke vsote denarja. Tudi iz generalno preventivnih namenov izrek pogojne obsodbe ni utemeljen, saj so ta kazniva dejanja zelo pogosta. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obtožencu izreklo kot primerno teži kaznivega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde kazen deset mesecev zapora. Pri izreku dolžine zaporne kazni pa ni upoštevalo okoliščine, ki jo je navajala pritožnica, sklicujoč se na podatke v ovadbi, da naj bi bil obtoženec s strani italijanske policije že obravnavan zaradi storitve podobnih kaznivih dejanj. V spisovnih podatkih namreč ni dokazov, da je bil obtoženec že kaznovan pred sodiščem v Italiji. Le predkaznovanost bi bila namreč lahko obteževalna okoliščina pri odmeri kazni. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 98/I ZKP.