VSL sklep II Kp 362/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi obd. E.G. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Pritožbi obdolženca in zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora sta bili zavrnjeni, ker je obdolženec prekršil obljubo, ki jo je dal, da se bo nahajal v kraju stalnega bivališča in sprejemal vse sodne pošiljke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je bil zoper obd. E.G., zoper katerega je vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po I. in IV. odst. 302. čl. KZ, odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. tč. I. odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Proti takšni odločitvi sta se pravočasno pritožila obdolženec in njegov zagovornik, oba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot je to razvidno iz vsebine njunih pritožb, pri čemer predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da pripor odpravi, ali pa ga nadomesti s predlaganim blažjim ukrepom za zagotovitev navzočnosti, to je z oboljubo po I. odst. 195. čl. ali zadržanjem potnega lista po II. odst. 195. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej je potrebno ugotoviti, da se je utemeljenost suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja še okrepila z vložitvijo obtožbe, tako da pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi vsekakor podana zakonska predpostavka in podlaga za odločanje o priporu.

Iz podatkov kazenskega spisa pa je razvidno, da je bil zoper obodlženca že odrejen pripor v preiskavi in da je bil po mesecu in nekaj dneh odpravljen že 29.4.1998, izrecno zaradi obljube obdolženca, da bo stanoval v kraju svojega stalnega bivališča. Te obljube pa se ni držal tako, da mu ni bilo moč vročiti obtožbe, ki je bila vložena dne 9.12.1998. Iz poizvedb policije pa izhaja, da se niti ni dalo ugotoviti njegovega novega bivališča in je bil zato dne 16.7.1999 ponovno odrejen pripor. Potem oziroma po odreditvi tiralice za njegovo izsleditev pa je bil prijet šele sedaj v mesecu oktobru.

Prav iz teh podatkov pa je utemeljeno sklepati, da naj bi se obdolženec skrival pred organi kazenskega pregona. Razen tega pa so podane tudi tiste posebne oziroma druge okoliščine, ki jih omenja III. odst. v zvezi s 1. tč. I. odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku, zaradi katerih je pripor pravilno in zakonito ponovno odrejen. Obdolženec je namreč kljub danemu pouku, da v kolikor se obljube, ki jo je izrecno dal po določilih I. odst. 195. čl. ne bo držal, da bo lahko zoper njega pripor ponovno odrejen, le-to prelomil.

Tako so zaključki o pripornem razlogu v izpodbijanem sklepu tudi po oceni pritožbenega sodišča na mestu in jih obe pritožbi s svojimi navedbami ne moreta omajati. Pritožbeno sodišče pa ne vidi nobenega utemeljenega razloga, da naj bi bil obdolženec proti ponovni obljubi oziroma proti zadržanju potnega lista zopet izpuščen na prostost, kajti zaupanja sodišča po prvi izpustitvi ni opravičil.

Zato je pritožbeno sodišče sodišče obe pritožbi zoper izpodbijani sklep kot pravilen in zakonit, zavrnilo, kar je predlagala tudi na seji navzoča višja državna tožilka.