VSL sklep II Cpg 512/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nasprotna izvršba je specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, ki je dopustna samo, če so izpolnjeni pogoji iz 67. čl. ZIZ. Eden teh pogojev je, da je dolžnik dvakrat plačal prav v izvršbi uveljavljano terjatev in ne katero drugo. Dolžnikova navedba namena nakazila ("plačilo obresti") je presplošna in premalo določena, da bi lahko šteli, da dolžnik poravnava prav obveznost, izterjevano v navedenem izvršilnem postopku. Upnik je - upoštevaje dejstvo, da ima do dolžnika še več terjatev iz naslova obresti - dolžnikovo nakazilo utemeljeno porabil za pokrivanje drugih dolžnikovih obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika po nasprotni izvršbi (v nadaljevanju: upnika) za nasprotno izvršbo.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je dolžnik po nasprotni izvršbi (v nadaljevanju: dolžnik) poslal upniku bremepise šele po vložitvi predloga za nasprotno izvršbo. Tako upnik ni mogel plačati obveznosti, za katere ni vedel, razen tega so te obveznosti sporne in deloma zastarane. Ob nakazilu spornega zneska je bilo med strankama vseskozi nesporno, da gre za plačilo obveznosti po sodni poravnavi. Še pred vložitvijo predloga za nasprotno izvršbo sta se stranki dogovorili, da bo dolžnik preveč plačani znesek vrnil. Iz samega obračuna obresti, ki ga je predložil dolžnik, ni mogoče ugotoviti utemeljenosti terjatve, saj dolžnik ni predložil faktur, dobavnic in drugih papirjev.

Pritožba ni utemeljena.

Nasprotna izvršba je specifična oblika uveljavljanja kondikcijskega zahtevka (prim. 212. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), ki je dopustna samo, če so izpolnjeni pogoji iz 67. čl. ZIZ. Eden teh pogojev je, da je dolžnik dvakrat plačal prav v izvršbi uveljavljano terjatev in ne katero drugo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da upnik tega pogoja ni izkazal. Glede tega je podalo jasne in prepričljive razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Le-teh pritožnik s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja naslednje: izvršba, v kateri naj bi dolžnik (sedanji upnik) dvakrat plačal isto terjatev, se je vodila na podlagi izvršilnega naslova, (sodna poravnava, sklenjena dne 31.3.1995 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. IIPg 779/93), ki se je res nanašal na (kapitalizirane) obresti. Ker pa je tako v izvršbi opr. št. Ig 665/95 izvršilni naslov, na podlagi katerega se je izvršba opravljala, postala sodna poravnava in ne več obrestni zahtevek, je upnikova navedba namena nakazila ("plačilo obresti") presplošna in premalo določena, da bi bilo mogoče šteti, da poravnava prav obveznost, izterjevano v navedenem izvršilnem postopku. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenega dejstva, da je imel upnik do dolžnika (sedanjega upnika) še več terjatev iz naslova obresti, je utemeljen zaključek, da dolžnik ni dokazal, da je s spornim nakazilom plačal obveznost po sodni poravnavi.

Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo upnikov predlog za nasprotno izvršbo. Ker drugostopno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo na podlagi 2.točke 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.