VSL sodba I Cpg 85/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] V okviru zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja plačilo v devizah, ni moč obravnavati zahtevka na plačilo v tolarjih. Izpolnitev obveznosti, ki izvira iz posla, sklenjenega v RS med domačimi pravnimi osebami, v tuji valuti, je prepovedana.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 70.822,78 USD s p p . Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje iz "vseh" pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi se ne strinja z dokazno presojo sodišča prve stopnje, iz katere sledi, da tožena stranka ni bila naročnik sporne storitve in da zato ni dolžna plačati vtoževanega zneska. To svoje stališče podrobno argumentira, sklicujoč se pri tem na listine, ki so v spisu. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo v devizah. Takšnega zahtevka ne more uspešno uveljaviti. Zakon o Banki Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I) v 71. čl. namreč prepoveduje izpolnitev obveznosti v tuji valuti, če obveznost izvira iz posla, sklenjenega med domačimi pravnimi osebami na ozemlju RS (takšna je tožbena trditvena podlaga v obravnavanem primeru). Takšne obveznosti se lahko izvršujejo le v domači valuti. S sodbo tako sodišče v konkretnem primeru ne more naložiti toženi stranki plačila v devizah. Izjeme od tega prisilnega predpisa ni določal ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 1/91-I, v nadaljevanju ZDP/91), prav tako je ne določa sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 23/99, v nadaljevanju ZDP/99). Tako je npr. 2. odst. 5.čl. ZDP/91 določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami izvršujejo izključno v domači valuti, pri tem pa sicer dopušča dogovor o valutni klavzuli. Vsebinsko enako je določilo 3. odst. 18. čl. ZDP/99. Na drugačno presojo ne more vplivati, da sta obe pravdni stranki lahko prejemali plačila v tuji valuti na devizni račun (prim. 26. čl. ZDP/91), ker sta bili do tega upravičeni le, ko je šlo za devizni promet s tujino. V konkretnem primeru pa ne gre za to. Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati, da bi iz pogodbe, sklenejene med pravnima prednikoma pravdnih strank (priloga A 8), lahko sledilo, da je bil med njima dogovor, da se storitve, kakršne so sporne, poravnavajo v konvertibilni valuti (prim. 6. čl. te pogodbe in s tem vprašanjem v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 7/98 z dne 8.7.1999). Uvodoma cit. določbe Zakona o Banki Slovenije in Zakona o deviznem poslovanju so namreč del javnega prava in s tem kogentne. Zato se pritožbeno sodišče ni podrobneje ukvarjalo s pravno naravo omenjene pogodbe in vprašanjem dogovorjenih plačilnih pogojev. Sodišče sodi v pravdnem postopku v mejah tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP). Če bi sodišče postavljeni zahtevek obravnavalo, kot da tožeča stranka z njim uveljavlja plačilo tolarske protivrednosti uveljavljanih deviz po (nekem) tečaju na dan plačila, bi prekoračilo tožbeni zahtevek (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 7.10.1993, opr. št. II Ips 720/93 in že omenjeno sodbo III Ips 7/98) in s tem zagrešilo kršitev postopka iz 372. čl. ZPP. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z izpodbijano dokazno oceno sodišča prve stopnje. Potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), je odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. ZPP/77). ZPP/77 je uporabljen na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega ZPP/99.