VSL sklep II Cpg 1043/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi v 2. točki izreka, to je v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Dolžnik je v ugovoru oporekal poslovnemu razmerju med njim (cesusom) in cedentom (odstopnikom terjatve). Dolžnikov ugovor (iz 2. odst.

440. člena ZOR) pa je šteti za obrazložen ugovor, saj je po določbah materialnega prava breme dokazovanja obstoja poslovnega razmerja (oz.

terjatve) med odstopnikom terjatve in dolžnikom na strani prevzemnika terjatve, to je upnice v tem postopku. V ugovoru zatrjevanega (negativnega) dejstva o neobstoju uveljavljane terjatve dolžnik namreč niti ne more dokazati. Zato za obrazložen ugovor (v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ v zvezi s 5. odst. 62. člena ZIZ) v konkretnem primeru zadostuje že trditev dolžnika v ugovoru, da upnici ničesar ne dolguje, ker je bila "cesijska izjava" (priloga A3 v spisu) dana za neobstoječo terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je neobrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot v pritožbi.

Dolžnik je v ugovoru navedel, da upnici ničesar ne dolguje, ker je bila "cesijska izjava" (priloga A3 v spisu) dana za neobstoječo obveznost. Predlagal je razveljavitev sklepa o izvršbi, pri tem pa priglasil tudi pritožbene stroške.

Ugovor je utemeljen.

Zoper sklep o izvršbi lahko dolžnik (v roku osem dni od vročitve sklepa o izvršbi) vloži ugovor, ki mora biti obrazložen (2. odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 5. odstavkom 62. člena ZIZ). Tako mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.

Dolžnik je v ugovoru oporekal poslovnemu razmerju med njim (cesusom) in cedentom (odstopnikom terjatve). Dolžnikov ugovor (iz 2. odst.

440. člena ZOR) pa je šteti za obrazložen ugovor, saj je po določbah materialnega prava breme dokazovanja obstoja poslovnega razmerja (oz.

terjatve) med odstopnikom terjatve in dolžnikom na strani prevzemnika terjatve, to je upnice v tem postopku. V ugovoru zatrjevanega (negativnega) dejstva o neobstoju uveljavljane terjatve dolžnik namreč niti ne more dokazati. Zato za obrazložen ugovor (v smislu 2. odst. 53. člena v zvezi s 5. odst. 62. člena ZIZ) v konkretnem primeru zadostuje že dolžnikova ugovorna trditev, da upnici ničesar ne dolguje, ker je bila "cesijska izjava" (priloga A3 v spisu) dana za neobstoječo terjatev.

Glede na navedeno je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. odst. 62. člena ZIZ).

Odločitev o ugovornih stroških se po določbi 3. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.