VSK sklep Cp 106/99 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V primeru več zahtevkov zoper več tožencev se določi stvarna pristojnost po vrednosti posameznega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Provostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom združilo pravdni zadevi po tožbi in nasprotni tožbi v enotno obravnavanje in zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti prvostopnega sodišča, ki ga je vložila tožena stranka, katera je predlagala, da se po nujni združitvi pravd, zadeva odstopi stvarno pristojenmu Okrožnemu sodišču v K.

Zoper sklep prvostopnega sodišča o združitvi pravd in zavrnitvi ugovora stvarne nepristojnosti je vložila pritožbo tožena stranka, vendar le v delu odločanja o stvarni pristojnosti, kot je navedla iz razloga napačne uporabe materialnega prava, vsebinsko smiselno pa zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da je nasprotna tožba samostojna tožba, za katero veljajo vsa pravila kot za vsako tožbo, vrednosti spora za posamezno tožbo se zato seštevajo, seštevek pa presega pristojnost okrajnega sodišča. Prvotno je bila vrednost spora tudi prenizko postavljena.

Pritožba ni utemeljena.

Za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča je odločilna vrednost spornega predmeta in sicer glavnega zahtevka /čl. 35 Zakona o pravdnem postopku/. V času odločanja na prvi stopnji je stvarno pristojnost sodišč urejal Zakon o sodiščih, ki je za premoženjskopravne spore, ki ne presegajo spornega zahtevka 2.000.000.- tolarjev določal stvarno pristojnost okrajnih sodišč.

Vrednost spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi ni preko 2.000.000.- tolarjev, zato je za obe tožbi pristojno okrajno sodišče.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo čl. 37/2 ZPP, ki določa da se v primeru več zahtevkov, ki imajo različno pravno podlago in se uveljavljajo zoper več tožencev, kar je primer v tej združeni pravdi, določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tudi ocena tožene stranke, da je bila že v začetku pravde po prvotni tožbi vrednost spornega predmeta prenizko postavljena ni pravno upoštevna.

Po čl. 40/2 ZPP je v primeru, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Če se pojavi dvom, da je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, se mora sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, oz. na glavni obravnavi, pred pričetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. To se ni zgodilo, zato so navedbe tožene stranke prepozne.

Ker je prvostopno sodišče ob pravilni uporabi procesnega prava ugovor stvarne nepristojnosti zavrnilo, je pritožbeno sodišče v skladu s čl.380 ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.