VSK sklep Cp 235/99 · Višje sodišče v Kopru

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Ker je toženec pred obravnavo sporočil sodišču, da se obravnave ne more udeležiti iz določenega razloga, pogojev za mirovanje ni bilo, kljub temu, da tudi tožeča stranka na to obravnavo ni pristopila.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da postopek v gornji zadevi miruje od 15.2.1999. Proti temu sklepu je vložil toženec pritožbo, v kateri zatrjuje, da na obravnavi 15.2.1999 niso bili izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, saj je toženec pravočasno sporočil sodišču, da na to obravnavo ne bo prišel iz določenega vzroka, ne pa zato, ker ne bi hotel razpravljati. Poleg tega ima toženec pripombe na sklep o mirovanju, saj iz obrazložitve ni razvidno dejansko stanje, ki je povzročilo mirovanje. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbene navedbe, da bi bilo treba sklep razveljaviti že zato, ker nima obrazložitve, ne držijo, saj je sklep o ugotovitvi, da postopek miruje, deklaratornega značaja in stranke zgolj opozori na pravne posledice zastoja v postopku. Če takšen sklep nima obrazložitve, zaato to še ne pomeni takšne nepravilnosti, da bi narekovala razveljavitev ugotovljenega zastoja in pravnih posledic iz tega razloga.

Pač pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišču pravočasno sporočil svoj izostanek iz obravnave in razlog zanj. Sporočilo, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi, je prišlo na sodišče 5.2.1999, obravnava pa je bila v tej zadevi razpisana za dne 15.2.1999. Opravičilo izostanka je prispelo na sodišče pred obravnavo, iz tega opravičila pa je bilo razvidno, da se tožena stranka obravnave ne bo udeležila iz določenega vzroka, ne pa zato, ker ne bi hotela razpravljati. Predpostavke za mirovanje postopka po 216. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na tej obravnavi zato niso bile izpolnjene, saj se vse izvajajo iz volje strank. Sodišče ne odredi mirovanja uradoma, ampak zgolj ugotavlja iz procesnega dejanskega stanja, da so nastopili pogoji za mirovanje. V konkretnem primeru teh pogojev ni bilo in je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču, da nadaljuje s postopkom.