VSC sklep Cp 1223/99 · Višje sodišče v Celju

Pritožba se z a v r n e in se sklep sodišča prve stopnje p o t r d i.

[JEDRO] Ob izkazani dokaj visoki terjatvi (117.000 USA dolarjev) je izdana začasna odredba v skladu s čl. 271 ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi opr.št. P 760/98 z dne 14.12. 1998 kot neutemeljen, ker da zato obstojijo vsi razlogi potrebni za izdajo začasne odredbe. Zoper takšen sklep je toženec vložil pravočasno laično pritožbo v kateri se ne sklicuje na nobenega od pritožbenih razlogov iz čl. 353 ZPP/77 pač pa navaja ponovno, da med njim in tožečo stranko ni bila podpisana nikakršna posojilna pogodba, pač pa je bilo iz njegove strani izdano potrdilo o dolgu 117.000,00 USD do tožeče stranke. Da je prejel denar tega ni nikoli zanikal, istočasno pa navaja,da ima separatno tožbo za še večji znesek v sosednji državi Hrvaški ter da bo ob izterjavi dolga iz tiste tožbe poravnal dolg do tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Ob obravnavanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se sodišču prve stopnje bistvena kršitev določb ZPP iz čl. 354/II ZPP/77, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 365/II v zvezi s čl. 498/I ZPP Ur.l. RS št. 26/99) ni pripetila. Glede na to, da toženec dejansko priznava dolg in da v pritožbi sklepa s katerim je sodišče zavrnilo njegov ugovor sploh ne izpodbija se je bilo potrebno pri obravnavanju pritožbe omejiti le na uradni preizkus izpodbijanega sklepa. Poleg že navedenega, namreč, da se sodišču prve stopnje bistvena kršitev določb ZPP ni pripetila je višje sodišče tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskega stanja tudi materialno pravo in sicer določilo čl. 271 Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS 51/98 v zvezi s čl. 239 ZIZ ter čl. 53 - 58 ZIZ prav uporabilo s tem, ko je ugovor toženca zoper citirani sklep o začasni odredbi zavrnilo. Ob dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da so podane vse okoliščine, ki dovoljujejo izdajo začasne odredbe in da toženec ni navedel razlogov, ki bi lahko omajali takšno odločitev, v pritožbi pa celo priznava dolg,ne navaja pa ničesar kar bi lahko omajalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom je bilo potrebno njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi določila čl. 15 ZIZ v zvezi s čl. 380 tč. 2 ZPP/77.