VSL sklep I Cpg 1186/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Preveč pavšalno definiranje pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. Da bi bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, ne zadostuje, da ima tožena stranka blokiran žiro račun in da "prodaja premoženje". Potrebno je še, da je takšen način razpolaganja s premoženjem vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oz. bo izterjava otežena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero je tožeča stranka v zavarovanje denarne terjatve zahtevala, naj sodišče toženi stranki prepove razpolagati z vsemi premičnimi stvarmi, odredi popis le-teh in hrambo pri tožeči stranki ter APP naloži, da odreče izplačilo vtoževanega zneska z žiro računa tožene stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi meni, da za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja vtoževane denarne terjatve zadostuje že dolžnikovo odtujevanje premoženja, ki bo povzročilo nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ob poslovanju dolžnika mimo žiro računa, je za upnike, ki se poslužijo sodne poti, uveljavitev terjatve otežena. Smisel začasne odredbe je, da se razpolaganje tožene stranke prepreči. Sodišče ščiti nezakonito stanje, ki ga povzroča tožena stranka. Tožeča stranka je 28.9.1999 izvedela, da je tožeča stranka prodala del nepremičnine in ji je predlagala delno poplačilo terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ utemeljevala s trditvijo, da "obstaja tudi velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena, saj tožena stranka nima oz. ima minimalne prihodke, ima blokiran žiro račun ter s svojim premoženjem poplačuje druge svoje upnike z naturalno kompenzacijo." V vlogi z dne 2.10.1999 pa je trdila še, da tožena stranka "še naprej prodaja premične stvari (stroje), zaradi česar zmanjšuje možnost izterjave dolga".

Te trditve so, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, preveč pavšalne, da bi bilo moč sklepati o obstoju pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ.

Res je sicer, da je pogoj iz 2. odst. 270. čl. ZIZ drugače definiran, kot je bil v prej veljavnem 1. odst. 265. čl. ZIP. Sedanje besedilo namreč ne omenja več, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oz. opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Toda, da bi bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, ne zadostuje, da ima tožena stranka blokiran žiro račun in da "prodaja premoženje".

Potrebno je še, da je takšen način razpolaganja s premoženjem vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oz. bo izterjava otežena. O tem pa na podlagi trditev tožeče stranke ni moč sklepati: tudi če bi bile resnične uvodoma povzete trditve tožeče stranke, ni nujno, da je zaradi takšnega poslovanja podana nevarnost onemogočanja oz. otežitve izterjave vtoževane terjatve, saj morda premoženje tožene stranke zadošča za poplačilo vseh upnikov. Prav tako ni izključeno, da gre le za način, ki omogoča vzdrževanje aktivnosti, nujnih za tekoče poslovanje podjetja (prim. 15. čl. Zakona o finančnem poslovanju).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ), potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP/99 in 15. ter 239. čl. ZIZ).