VDS sodba Pdp 613/98 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Tožnik, ki je bil pravnomočno razporejen na delovno mesto skladiščnega manipulanta, bi bil upravičen do plače po višji obračunski osnovi za delovno mesto skladiščnik le v primeru, če bi dejansko opravljal višje vrednoteno delo po odredbi nadrejenega delavca, ne glede na formalno izobrazbo.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače v znesku 695.557,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila ter hkrati tožniku (s sklepom) naložilo, da toženi stranki povrne 56.307,00 SIT stroškov postopka. Ugotavljalo je, da tožnik ni izkazal, da bi v spornem času pri toženi stranki opravljal delo skladiščnika in zato do razlike plače med delovnim mestom manipulanta v skladišču, na katerega je bil v spornem obdobju pravnomočno razporejen in delovnim mestom skladiščnika ni bil opravičen. Zoper gornjo sodbo in sklep se laično pritožuje tožnik, smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je sodišče postopek vodilo enostranko, tako da je zaslišalo le priče, ki so neresnično prikazovale njegovo delov spornem obdobju, ni pa zaslišalo njegovih sodelavcev, ki so bistveno potrdili, da je vseskozi delal kot skladiščnik. Pritožba ni utemeljena. Ob nespornem dejstvu, da je bil tožnik v letu 1990 s formalno odločbo, ki je postala pravnomočna, razporejen na delovno mesto skladiščnega manipulanta, bi bil tožnik upravičen do plače po višji obračunski osnovi delovnega mesta skladiščnika glede na dejansko delo le v primeru, če bi mu takšno višje vrednoteno delo, ne glede na formalno razporeditev, vseskozi dejansko odrejali nadrejeni delavci in bi ga po takšnih odredbah v celoti ali vsaj v pretežni meri in z vso odgovornostjo opravljal. Na podlagi izvedenih dokazov je prišlo prvostopno sodišče do prepričljivega zaključka, da temu ni bilo tako in v tem času tožniku dela skladiščnika s strani nadrejenih delavcev niso bila nikoli odrejena v večjem obsegu. Takšnega zaključka tudi zaslišanje dodatnih prič, ki jih je predlagal tožnik, ne bi moglo omajati, saj te priče z odredbami nadrejenih delavcev tožnik niso mogle biti seznanjene. Zgolj občasno opravljanje posameznih opravil iz delokroga skladiščnika na lastno iniciativo, ki jo prvostopno sodišče dopušča, pa tožnika ni opravičevalo do plače po obračunski osnovi tega delovnega mesta. Ob gornjih predpostavkah in ugotovitvah se izkaže, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek po izplačilu razlike plače utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Ob takem izidu zadeve je tožniku hkrati utemeljeno naložilo povrnitev toženkinih potrebnih stroškov, nastalih v zvezi s tem postopkom (1. odst. 154. člena ZPP). Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo in sklep o stroških (katerega izrek bi moral biti sicer pravilno vsebovan že v izreku sodbe).