VDS Sodba Pdp 652/99 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO] Ne gre za nov zahtevek, če tožeča stranka v nadaljevanju prekinjenega postopka zaradi stečaja opredeli svoj denarni zahtevek po višini. To ni nov zahtevek, ki se ga mora uveljavljati le z novo tožbo, ampak je le podrobnejša opredelitev zahtevka iz tožbe, s katero je tožnik uveljavljal vse pravice iz dela in po delu, kar pomeni tudi pravico do plače in drugih osebnih prejemkov.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje za določen čas dne 4.7.1992 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu avtoklepar II z vsemi pravicami iz dela in po delu. Nadalje je ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 27.8.1992 in zato mu je tožena stranka dolžna čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati v delovno knjižico. Ugotovilo je tudi obstoj prerekane terjatve v višini 2.261.518,93 SIT skupaj z opredeljenimi pripadki v breme tožene stranke J. M. - v stečaju. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 100.510,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bistvena kršitev določb postopka podana, saj je sodišče napačno ocenilo procesne predpostavke, zlasti določbe ZPP o ugotovitveni tožbi in o prekinitvi nadaljevanja postopka ob uvedbi stečajnega postopka; tudi dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Sodišče se je v postopku omejilo na ugotavljanje procesnih predpostavk, ki jih je po mnenju pritožnika napačno ugotovilo. Ni pravno pravilno razrešilo procesne predpostavke v zvezi z napotitvenim sklepom Okrožnega sodišča v A. zaradi prerekane terjatve v stečajnem postopku. Na podlagi napotitvenega sklepa in stečajnega postopka opr. št. St ../96 z dne 29.10.1997 tožnik ni vložil tožbe, pač pa je predlagal nadaljevanje prekinjenega postopka, ki je bil prekinjen s sklepom naslovnega sodišča dne 10.10.1996. Postopek je tedaj potekal zaradi ugotovitve, da tožniku pri toženi stranki teče delovno razmerje za nedoločen čas na delih in nalogah avtoklepar z vsemi pravicami iz dela in po delu, s polnim delovnim časom od 4.7.1992. Po mnenju pritožbe postopek ni potekal zaradi plačila terjatve. Prvotnega tožbenega zahtevka tožeča stranka ni umaknila ali spremenila in je v bistvu postavila še dodatni zahtevek. Prvotni dejatveni tožbeni zahtevek se v stečajnem postopku spremeni v ugotovitveni zahtevek. Pogoj pa je identičnost zahtevka. Ravnanje v skladu z napotitvenim sklepom je procesna predpostavka. Tožnik je že v prvotnem tožbenem zahtevku postavil ugotovitveni zahtevek, ki ga ni mogoče preprosto spremeniti na nov ugotovitveni zahtevek. Prvotni ugotovitveni zahtevek ni bil niti umaknjen niti spremenjen. Tožnik bi moral vložiti novo tožbo na ugotovitev prerekane terjatve. Sodišče mora ves čas paziti po uradni dolžnosti, ali so izpolnjene procesne predpostavke. Tožnik ni vložil nove tožbe, zato bi moralo sodišče takšno tožbo zavreči. Pritožbeno sodišče je ocenilo postopkovno ravnanje tožeče stranke in zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so podane procesne predpostavke. Že s predlogom za sodno varstvo z dne 17.9.1992 je predlagatelj F. Ž. uveljavljal tudi vse pravice iz dela in po delu. To pomeni tudi pravico do osebnega dohodka oziroma drugih osebnih prejemkov. Po Zakonu o sodiščih združenega dela predlagatelj ni bil dolžan opredeliti zahtevka bolj podrobno. V času ponovnega postopka je sodišče prve stopnje dne 10.10.1996 izdalo sklep, da se postopek prekine zaradi uvedbe stečajnega postopka, ki se je potem na predlog tožeče stranke z dne 27.11.1987 nadaljeval. Postopek je bil prekinjen po 212. členu 4. točki ZPP, ker so nastale pravne posledice uvedbe stečajnega postopka. Gre torej za nadaljevanje istega postopka z navedenim predlogom. V nadaljevanju prekinjenega postopka je tožeča stranka predlagala, da se razsodi tudi o obstoju prerekane terjatve v višini 3.297.883.00 SIT. Ne gre za novo terjatev, ampak gre za denarno terjatev iz naslova prikrajšanja pravic iz delovnega razmerja, to je iz naslova osebnih dohodkov oziroma prejemkov. Ta zahteva je bila že vsebovana v prej navedeni zahtevi za sodno varstvo. Razlika je le v tem, da je tožnik z novim predlogom le bolj podrobno opredelil že prejšnji predlog skladno z novim Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih, ki glede denarnih zahtevkov ob subsidiarni uporabi ZPP terja opredelitev denarnih zahtevkov po višini. Na podlagi 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je bila utemeljena pretvorba dajatvenega zahtevka v ugotovitveni. To po vsebini ni nov zahtevek in ni bil oblikovan izven zahtevka postavljenega v predlogu za sodno varstvo. Zato tožeča stranka ni bila dolžna vložiti nove tožbe. Zaradi navedenega pritožbene navedbe niso odločilne. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni bila utemeljena, zato je tožena stranka dolžna sama nositi stroške svoje pritožbe; odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bil potreben, zato tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.