VDS sklep Pdp 420/99 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ureditev plačila sodnih taks iz 62. člena ZDSS v razmerju do določbe 1. odst. 4. člena ZST dopušča zaključek, da se pred delovnimi sodišči ugotavlja taksna obveznost po razmerah (vrednosti točke, končna višina zahtevka) v času zapadlosti le-te.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo v tej zadevi dolžno takso na 143.239,50 SIT. Pri tem je štelo, da je bil tožnik zavezan za plačilo takse le za dejanja, ki podležejo taksni obveznosti v okviru določb 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), to je za dejanja, opravljena po uveljavitvi ZDSS v mesecu maju 1994. Upoštevalo je, da je bilo v tej zadevi združenih več sukcesivno vloženih tožb oz. sproženih sporov in sicer spor o razrešitvi tožnika in spor o plačilu odpravnine v naknadno opredeljenem znesku 5.832.000,00 SIT ter spor o prenehanju delovnega razmerja in spor o plačilu nadomestila plače v končnem znesku 5.551.000,00 SIT. V zgoraj določenem znesku je bila določena tako taksa za tožbe, vložene po 13.5.1994, kot tudi taksa za sodbo in pritožbe.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem zatrjuje, da mu je sodišče neutemeljeno odmerilo takso za zahtevek iz naslova odpravnine v znesku 5.832.000,00 SIT, ker je ta zahtevek v podredni obliki uveljavil že pred 13.5.1994, ko se takse pred takratnimi sodišči združenega dela niso plačevale. Prav tako naj bi sodišče upoštevalo napačno vrednost spora po tožbo za plačilo nadomestila plače, saj je tožnik najprej v tožbi zahteval iz tega naslova le 1.040.000,00 SIT. Ob izračunu višine dolžne takse pa naj bi sodišče tudi napačno uporabilo vrednost točke v višini 13,50 SIT, saj bi moralo upoštevati vrednost, veljavno ob nastanku posamične taksne obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je po višini opredelil svoj zahtevek iz naslova odpravnine šele na obravnavi dne 19.10.1994. Šele takrat je bila tožba v zvezi s tem, prvotno podrednim zahtevkom, o katerem je potem sodišču tudi odločalo, sposobna za obravnavo. Zato je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo tožnikovo taksno obveznost za vložitev tožbe v zvezi s tem zahtevkom.

Glede tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila plače je sodišče pri odmeri takse utemeljeno upoštevalo končno višino zahtevka, ki ga je tožnik tekom postopka večkrat zviševal in ki je bila potem predmet sodne presoje. Ne glede na to, da nastane taksna obveznost ob vložitvi tožbe, je potrebno upoštevati v spornem obdobju specifično ureditev plačevanja sodnih taks pred delovnimi sodišči iz 62. člena ZDSS, ki v razmerju do določb 1. odst. 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1/90 - 50/98) dopušča tudi zaključek, da se pred delovnimi sodišči lahko ugotavlja taksna obveznost tudi v času zapadlosti le-te. Ob taki ureditvi je tako prvostopno sodišče pri izračunu taksne obveznosti hkrati utemeljeno uporabilo v času zapadlosti, s strani tožnika dolžne takse, veljavno vrednost točke.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikova pritožba ni bila utemeljena. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.