VDS sklep Pdp 441/99 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Posebna pritožba zoper odločbo o odmeri takse, izdano na predlog stranke (1. odst. 27. čl. ZST), ni dopustna pred izdajo sodbe o glavni stvari (2. odst. 27. čl. ZST).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na zahtevo tožečih strank na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah izdalo sklep, s katerim je tožečim strankam odmerilo sodno takso po tar. št. 1/1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah glede na vrednost spora za vloženo tožbo z dne 18.12.1998. Zoper sklep se pritožujejo tožeče stranke po svoji pooblaščenki, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi v celoti in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožniki navajajo, da je sodišče v celoti prezrlo 12. a člen Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/98) in da še vedno velja tudi določilo tarifne št. 1 - pojasnilo d, kar pomeni, da bi moralo sodišče odmeriti sodno takso tako, da bi upoštevaje seštevek tožbenega zahtevka, odmerilo takso v višini največ 30 % po tarifni št. 1 ZST pri čemer odmerjena taksa ne bi smela preseči zgornje meje, določene v tarifni št. 1, 1. odstavek.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku sklepa, ki ga je izdalo na predlog stranke na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1-1/90-50/98) napačno določilo, da imajo stranke zoper sklep pritožbo in sicer v roku 8 dni na Višje delovno in socialno sodišče. Po določbi 2. odstavka 27. člena ZST je namreč zoper odločbo, ki jo sodišče izda na zahtevo stranke o odmeri takse dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. V tem individualnem delovnem sporu še ni bilo odločeno o glavni stvari, odločanje o glavni stvari pa tudi ni izključeno. Posebna pritožba, glede na določbo 2. odstavka 27. člena, pred izdajo sodbe o glavni stvari ni dovoljena. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo kot nedopustno. Tožniki jo bodo lahko zoper izpodbijani sklep vložili, potem ko bo odločeno o glavni stvari.

Zgolj v izogib nejasnostim pa pritožbeno sodišče tožnikom pojasnjuje, da si napačno razlagajo določbe 12.a člena ZST, ta namreč določa taksno obveznost v socialnih sporih, izpodbijani sklep pa je izdan v individualnem delovnem sporu, za katerega navedene določbe ne veljajo. Prav tako ni mogoče slediti navedbam, da bi bilo potrebno njihove zahtevke sešteti in nato odmeriti takso, saj so navadni sosporniki, kot to določa 196. člen ZPP v 2. točki 1. odstavka in 200. člen ZPP. Tako je zavezanec za takso vsak tožnik, glede na višino njegovega tožbenega zahtevka.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).