VSL sklep II Cpg 663/98 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Pogodba o tuji arbitraži ni ovira za izdajo začasne odredbe v zavarovanje terjatve, o kateri bo odločala ta tuja arbitraža, pred slovenskim sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njegove denarne terjatve. Zavzelo je stališče, da za zavarovanje terjatve, ki jo upnik uveljavlja v arbitražnem postopku pri Mednarodnem razsodišču pri Zvezni gospodarski zbornici na Dunaju, ni formalnih pogojev, ker upnik ne bi mogel vložiti tožbe v opravičbo začasne odredbe pred domačim sodiščem.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in predlagal, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Namen začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je, da se dolžniku onemogoči, da bi z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s premoženjem onemogočil ali precej otežil uveljavitev terjatve, za katero je že ali še bo pridobil izvršilni naslov (267. člen in 2. odst. 270. člena ZIZ). V 267. členu ZIZ je res predpisano, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega ali upravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Vendar pa je v 1. odst. 18. člena ZIZ določeno, da je s sodno odločbo kot izvršilnom naslovom mišljena tudi arbitražna odločba. Zato je treba določbo 267. člena ZIZ v delu, ko govori o sodnem postopku, razumeti tako, da sodni postopek pomeni tudi arbitražni postopek (v katerem je izdana arbitražna odločba, ki je izvršilni naslov). Zato ne more biti dvoma, da je začasno odredbo dopustno izdati tudi pred uvedbo ali med arbitražnim postopkom ter dogovor o arbitraži za upnika ne more imeti za posledico izgubo zavarovanja z začasno odredbo. To velja tudi za postopek pred tujo arbitražo, kadar je njena odločba lahko izvršilni naslov, torej kadar se lahko prizna in izvrši v naši državi (glej določbe 97. do 101. člena Zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih). Zato okoliščina, da upniku v obravnavanem primeru ni mogoče naložiti, naj pri domačem sodišču vloži tožbo v opravičbo izvršbe, za odločitev o predlogu za začasno odredbo ni pomembna. Postopek za izdajo izvršilnega naslova - tuje arbitražne odločbe - namreč po trditvi upnika že teče in torej opravičba začasne odredbe po 2. odst. 277. člena ZIZ ni več potrebna.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da so za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe izpolnjeni formalni pogoji, za katere je sodišče prve stopnje zmotno mislilo, da niso in je zato odločilo napačno, ko je predlog za začasno odredbo zavrglo. Zato je bilo treba na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ napadeni sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da o predlogu vsebinsko odloči. Ob tem pritožbeno sodišče samo še opozarja, da je za izdajo začasne odredbe v takem primeru pristojno slovensko sodišče, ker zaradi določb o izključni pristojnosti v postopkih izvršbe in zavarovanja niti tuje sodišče (še manj pa tuja arbitraža) ne more biti pristojno (glej 47. člen ZUKZ).