VSL sklep III Cp 968/98 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ker gre za vzajemno obveznost iz 23. čl. ZIP (obveznost upnice tega postopka, tožene stranke v pravdnem postopku), nima vsaka stranka pravice predlagati izvršbo (temveč le upnik iz izvršilnega naslova - to pa je v tem postopku dolžnik - pod pogoji, kot jih določa 23. čl. ZIP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo zavrglo z obrazložitvijo, da ni podana procesna legitimacija strank, kar je ena od procesnih predpostavk za dopustnost izvršbe.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navaja, da predlog za izvršbo temelji na pravnomočni sodbi, v kateri je upnici (v pravdnem postopku toženki) naložena izpraznitev določenega stanovanja, istočasno pa je bilo dolžnici (tožeči stranki) naloženo, da izroči toženi v uporabo drugo stanovanje. Obema pravdnima stankam je bila torej naložena izvršitev določenega dejanja, prav tako pa sta obe upravičeni do tega, da nasprotna stranka izvrši naloženo ji dejanje.

Tako sta obe stranki upnika in dolžnika. Sicer pa primer, da je stranka, ki je v pravdnem postopku tožena, lahko tudi upnik, sploh ni izjemen. Tako bo v vseh primerih, ko tožeča stranka tožbo izgubi in je zato dolžna toženi povrniti stroške postopka. V takšnem primeru je tožena stranka legitimirana v izvršilnem postopku kot upnik. Aktivna oz. pasivna legitimacija v izvršilnem postopku torej nista odvisni od označbe strank v tožbi kot tožnika in toženca, pač pa od ugotovitve sodišča v pravnomočni sodbi, kakšne pravice pripadajo kateri od strank. Predlaga, da sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi izvršilnemu predlogu oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sta po izvršilnem naslovu obe stranki upnika in dolžnika obenem. Z izvršilnim naslovom (sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. II P 270/92 z dne 14.4.1994) namreč nista bili strankama naloženi dve samostojni obveznosti, temveč je bila obveznost naložena le sedanji upnici (tedaj toženi stranki), s tem da je ta obveznost odvisna od istočasne izpolnitve dolžnikove (tožnikove) obveznosti. Gre torej za vzajemno obveznost iz 23. čl. ZIP, vendar še vedno za obveznost upnice tega postopka (tožene stranke). Ker ne gre za dve obveznosti, tudi nima vsaka stranka pravice predlagati izvršbo (temveč le upnik iz izvršilnega naslova - v tem postopku dolžnik - pod pogoji, kot jih določa 23. čl. ZIP). Primerjava aktivne in pasivne legitimacije v izvršilnem postopku z označbo strank v pravdi, kot jo ponuja pritožnica (na primeru stroškov v primeru tožnikovega neuspeha v pravdi), pa ni primerna, saj sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni izhajalo zgolj iz formalne oznake strank v pravdnem postopku, temveč pravilno (za tako razlago se zavzema tudi sama pritožnica) iz vsebine obveznosti iz izvršilnega naslova - ta obveznost pa je naložena sami upnici, le da je odvisna od sočasne izpolnitve dolžnikove obveznosti, kar pa ji še ne daje pravice, da sama predlaga njeno prisilno izvršitev.

Uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan in ker sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 381. čl.

ZPP in 14. čl. ZIP), je upničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl.

ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).