VSM sklep Cpg 281/97 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje opr.št. IV Pg 307/96 z dne 19.3.1997 razveljavi in se tožbo zavrže.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 48.150,00 sit pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Stečajni senat napoti s sklepom upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne postopek pred sodiščem ali drugim organom na zgotovitev prerekane terjatve - 144/I. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS šte. 67/93 in sl.). Po določilu 183. člena carinskega zakona (Ur.l. RS štev. 1/95) se je do 15.7.1995 uporabljal prej citirani carinski zakon iz leta 1976. V 183. členu novega carinskega zakona je glede obračuna carinskega dolga pri začasnem uvozu še posebej določeno, da izvrši obračun po starem zakonu. Po določilu 58. člena carinskega zakona iz leta 1976 se za ugotavljanje carinskih obveznosti uporablja zakon o splošnem upravnem postopku - enako določilo najdemo tudi v 6. členu novega carinskega zakona. Zato bi se o utemeljenosti prerekane terjatve moralo odločati v upravnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 6.778,00 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1994 do plačila, z obrazložitvijo, da tožena stranka, sedaj stečajni dolžnik obvezana po carinskih predpisih obvezana plačati carino v vtoževanem znesku.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper prvostopno sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava z navedbo, da iz Carinskega zakona (Ur.l. SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89) in Navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu Carinskega zakona (Ur.l. SFRJ št.

40/89) nikakor ne izhaja, da bi lahko izvozil začasno uvoženo blago le uvoznik blaga za nadaljno uporabo. Predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in posledično zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je po pregledu predmetne zadeve po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prvostopno sodišče absolutno bistveno kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločalo je o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost.

Stečajni senat napoti s sklepom upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne postopek pred sodiščem ali drugim organom na zgotovitev prerekane terjatve - 144/I. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS šte. 67/93 in sl.). Po določilu 183. člena carinskega zakona (Ur.l. RS štev. 1/95) se je do 15.7.1995 uporabljal prej citirani carinski zakon iz leta 1976. V 183. členu novega carinskega zakona je glede obračuna carinskega dolga pri začasnem uvozu še posebej določeno, da izvrši obračun po starem zakonu.

Po določilu 58. člena carinskega zakona iz leta 1976 se za ugotavljanje carinskih obveznosti uporablja zakon o splošnem upravnem postopku - enako določilo najdemo tudi v 6. členu novega carinskega zakona. Zato bi se o utemeljenosti prerekane terjatve moralo odločati v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka in naložilo tožeči stranki,da mora toženi povrniti njene stroške.

Pritožbeno sodišče je odmerilo potrebne stroške tožene stranke na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (odgovor na tožbo 3,375,00 sit, sodba 6.000,00 sit in pritožba 12.000,00 sit) ter veljavne Odvetniške tarife (odgovor na tožbo 100 točk, prip. vloga 75 točk, glavna obravnava 50 točk in pritožba 125 točk; skupaj 350 točk (odvetniška točka na dan odločanja je 76,50 sit) ali 26.775,00 sit.