VSL sodba I Cp 222/97 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

[JEDRO] Enoletni zastaralni rok velja tudi za terjatve, nastale iz razmerja med lastnikom stanovanja in pooblaščeno organizacijo, ki je izvajalka upravljanja v večstanovanjski hiši.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje razveljavilo tisti del sklepa o izvršbi, ki toženki nalaga plačilo 8.127,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Zoper ta del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da tožeča stranka ni dobavitelj elektrike, vode itd. in ne opravlja dimnikarskih storitev ter vzdrževanje snage za potrebe gospodinjstva. Zato za njo ne velja enoletni zastaralni rok. Kot upravnik oz. pooblaščena organizacija po 2. odst. 145. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) je le prejemala račune dobaviteljev za objekt Potrčeva 4 kot celoto ter jih razdeljevala med uporabnike storitev dobaviteljev in poravnala račune dobaviteljem. Pritožba ni utemeljena. Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na 2. odst. 145. čl. SZ. Dejstvo, da je tožeča stranka opravljala naloge iz 24. čl. SZ (kar obsega stanovanjske storitve, vzdrževanje, obratovanje stanovanjske hiše, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča, skrb za varstvo bivalnega okolja ter vse storitve v zvezi s tem), kvečjemu potrjuje pravilnost pravnega zaključka sodišča prve stopnje. Kajti v razmerju do posameznega lastnika stanovanja je pooblaščena organizacija iz 2. odst. 145. čl. SZ (v konkretnem primeru tožeča stranka) izvajalec upravljanja, torej organizacija, ki med drugim skrbi za obratovanje stanovanjske hiše. Obratovanje pa zajema storitve v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča in stroške, ki nastajajo s tem v zvezi, predvsem pa: stroške za čiščenje, elektriko, vodo, vzdržavanje, obratovanje naprav, stroške za hišnika in vse druge skupne stroške (4. odst. 24. čl. SZ). Ker je tako v razmerju do toženke tožeča stranka oseba, ki je dobavitelj elektrike, vode, ogrevanja itd. ter izvajalec storitev v zvezi z uporabo skupnih prostorov, delov in naprav stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča, je brez pomena, kdo je izvirni in dejanski dobavitelj oz. izvajalec. To pa pomeni, da velja enoletni zastaralni rok (1. tč. 1. odst. 378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) tudi za razmerje med lastnikom stanovanja in pooblaščeno organizacijo, ki je na podlagi 2. odst. 145. čl. SZ začasna izvajalka upravljanja v večstanovanjski hiši. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so terjatve v skupnem znesku 8.127,00 SIT zaradi preteka enoletnega zastaralnega roka zastarale. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).