VSL sklep II Cp 81/97 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Čeprav je sklep o dovolitvi nujne poti konstitutiven, so določene začasne odredbe v tem postopku mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v postopku za določitev nujne poti. S to začasno odredbo so predlagatelji zahtevali, da se jim dopusti uporaba dela parcele 386 k.o. M. za shranjevanje materiala, parkiranja avtomobilov in vsakršno drugo uporabo do pravnomočnosti nepravdnega postopka za določitev nujne poti. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da se v tem postopku zahteva ustanovitev stvarne služnosti, ta zahtevek pa je konstitutivne narave. Za take vrste zahtevkov začasne odredbe ni mogoče izdati.

Proti sklepu se pritožujejo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo sklepa tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa predlagajo razveljavitev. Navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravne določbe, s tem ko je zavrnilo predlagano začasno odredbo. Sklep o določitvi nujne poti je oblikovalen, saj gre za novo ustanovljeno določeno pravno razmerje.

Vendar sam zahtevek nima zveze z začasnostjo ureditve, ki jo predlagajo predlagatelji v njihovem predlogu. Začasna odredba ni konstitutivne narave, ampak je zahtevek dajatven. Potrebno je upoštevati dejansko stanje. Predlagatelji nimajo drugega dostopa in so od tega eksistenčno odvisni. Zavrnjen predlog jim tako onemogoča, da bi se preživljali z dejavnostjo, pri kateri je eden izmed pogojev prav dovoz materiala. V konkretnem primeru ni druge možnosti, saj ne morejo voziti in hoditi po zraku. Treba bi bilo opraviti ogled na kraju samem.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ni se sicer mogoče v celoti strinjati z razlogi izpodbijanega sklepa o tem, da je v postopku za določitev nujne poti izdaja začasne odredbe vselej izključena zato, ker je sklep o ustanovitvi nujne poti konstitutiven.

Res je, da se s sodno odločbo pot šele ustanovi, ko pa je ustanovljena, za upravičenca iz tega izhaja pravica, pot uporabljati.

Zato so določene začasne odredbe mogoče, zlasti take, s katerimi se zavaruje obstoječe stanje. Glede na povedano, pa med takimi začasnimi odredbami ne more biti odredba, s katero se dovoljuje začasna uporaba poti. Začasna odredba je sredstvo časovno omejenega zavarovanja bodoče upnikove terjatve. Ker gre le za zavarovanje, se z odredbo ne more odločiti enako, kot če bi se zahtevku ugodilo. Potem namreč ni več zavarovanje.

Glede na zgoraj povedano torej na posamezne pritožbene trditve ni potrebno odgovarjati.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 380 tč. 2 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 14 Zakona o izvršilnem postopku in 37 Zakona o nepravdnem postopku).