VDS sodba Pdp 375/95 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka B. P. sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Če v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka ni določen rok, v katerem je delodajalec dolžan delavcu plačati odpravnino, je potrebno upoštevati določbo 13. odstavka 13. člena SKPG (iz leta 1993), po kateri je treba odpravnino plačati najkasneje do izteka odpovednega roka. Zato je delodajalec v zamudi s plačilom odpravnine od izteka odpovednega roka oz. od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje in delavcu pripadajo zamudne obresti od tega dne dalje, ne pa šele od vložitve tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v 8 dneh plačati tožnicama pripadajočo odpravnino, in sicer B.P. v višini 231.760,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1994 do plačila ter Z.D. v višini 155.744,50 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1994 dalje do plačila. Obenem je razsodilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v višini sodnih taks v znesku 2.700,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na določbe 324. člena ZOR in poudarja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnicama prisodilo zamudne obresti od 1.3.1994 dalje do plačila. Ker s sklepom, s katerim sta bili tožnici ugotovljeni kot presežni delavki, ni določen rok, v katerem mora podjetje plačati odpravnino, zakon pa tudi ne določa roka plačila oziroma dospelosti odpravnine, je tožena stranka prišla v zamudo šele z dnem vložitve tožbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v 1. točki izreka tožečima strankama prizna zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila.

Tožeča stranka B.P. se v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložil njen pooblaščenec, sklicuje na zadnji odstavek 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki določa, da se odpravnina presežnim delavcem izplača najkasneje do izteka odpovednega roka. Ker dogovora o plačilu odpravnine ni bilo, je datum plačila 1.3.1994, to je zadnji dan odpovednega roka, oziroma datum prenehanja delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo o obrestnem zahtevku tožeče stranke. Res je sicer, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št.14/90, 4/91) v 3. odstavku 36.f člena, v katerem ureja pravico trajno presežnega delavca do odpravnine, ne določa roka, v katerem mora delodajalec delavcu odpravnino plačati, pa tudi v sklepih o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka z dne 12.8.1993, ki jih je tožena stranka izdala tožnicama, rok plačila odpravnine ni določen, ker je v sklepih pod 4. točko le povzeta zakonska določba iz 36.f člena ZDR.

Prvostopno sodišče pa se je utemeljeno oprlo na 13. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št.39/93), ki v 13. odstavku določa, da morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Splošna kolektivna pogodba, ki velja za toženo stranko in njene delavce od 1.7.1993 dalje, kot izhaja iz njenih uvodnih določb, torej določa rok dospelosti odpravnine v plačilo, zato je bila tožena stranka v zamudi s plačilom od 1.3.1994, torej od dneva prenehanja delovnega razmerja obema tožnicama, ko se je odpovedni rok po sklepih o trajnem presežku iztekel. Stališče pritožbe, da tožnicama pripadajo zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, je torej nepravilno, saj ne gre za primer iz 2. odstavka 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ ŠT.

29/78, 57/89), ampak za primer iz 1. odstavka 324. člena ZOR, po katerem dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

Uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan, v postopku pred prvostopnim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dožnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je glede teka zamudnih obresti od prisojene odpravnine, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor tožeče stranke B. P. ni bil potreben, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 155. ter 166. členom ZPP sklenilo, da tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.

RS št. 1/91-I in 45/I/94).